Jadralni klub NEPTUN

Dan slovesa z vice admiralom je nastopil. Celo jutro smo bili vsi malce na trnih. Vse potrebno sta mlada mornarka in vice admiral že pripravile, umazana oblačila, čista oblačila in vse knjige ki jih je prebrala. Ob dogovorjeni uri se pripeljejo prijatelji in menjava se je pričela. V dobre pol ure smo opravili menjavo. Novi član posadke se je udobno namestil, odvežemo se z boje in že odrinemo proti novim dogodivščinam naproti.

Tokrat bomo opravili pot do severa Ugljana, bolj natančno do mesta Muline. Tod okoli sva z vice admiralom plula pred davnimi leti in se nisva ustavila. Spomnim se, da me je odvrnil pogled na polno sidrišče. Pot do Mulin je bila dolgočasna, vetra ni bilo. Kljub temu sem razvil glavno in krmno jadro, da imamo vsaj malce sence. Sonce je nažigalo, posadka se je v salonu igrala družabne igre, jaz pa sem srkal mrzlo pivo in si ogledoval zahodno obalo Ugljana. Razen dveh zanimivih sidrišč proti severu je zahodna obala bolj dolgočasna.

V dobrih treh urah smo prispeli do sidrišča, voda je prekrasno turkizne barve. Prvič se sidram z mlado posadko in v prvem poizkusu nam uspe, prav po šolsko. Sidro se je dobro vkopalo in razvijemo 20 m verige. Tako sedaj smo varno zasidrani, razvijem manjše sence in prične se kuhanje kosila. Tokrat je zadolžena posadka. Posadka skuha odlično kosilo. Testenine z morskimi sadeži ter kumarična solata. Odlično kosilo za mlado posadko, seveda čez pol ure so bili ponovno lačni. Lakota je povsem razumljiva, saj skačejo v vodo, se potapljajo in plavajo kot zmešani.

Popoldan je planiran obisk mesta. Posadko peljem na pico in ogled mesta. S čolničkom se peljemo proti mestu in ugotovim da sem se predaleč sidral. Veliko bark se je zasidralo tik pred mestom, ker je nato pot do mesta bistveno krajša. Čolniček zavežemo in se odpravimo do picerije. Na barki sem pozabil telefon in sedaj se prične iskanje lokala na star način. Spraševanje domačinov v hrvaščini in gospa mi odgovori v italijanščini. Samo da sem omenil picerijo je že povedala naravnost in desno. V piceriji nas sprejem starejša gospa, ki pa je bila nadvse prijazna. Mojim čutilo tako prijazno, da je zagotovo kaj narobe. Naročimo tri pice, ker sem vedel, da jih ne bodo pojedli in da bom jaz tisti koš za smeti. Ob neznosni vročini brez sapice vetra srkamo mrzlo pijačo in čakamo postrežbo. Mlada mornarka uspe politi pijačo, vmes ko dobi pico me z olivo umaže po povsem novi majici. Pravi pacojnarji smo! Posadka pohrusta pice, vmes pomagam ampak prostor za sladoled je še vedno. No prav še sladoled naročim in nato račun. Račun povsem v redu nič pretiranega kot v Ljubljani.

Vročina je malce popustila in odpravimo se v raziskovanje. Ni bilo potrebno veliko prehoditi že najdem konobo z vinsko kletjo. Posadka raziskuje obalo, sam si privoščim kozarček izbranega vina ob kamniti hiši. Kozarček vinčka hitro ponikne in že se odpravimo nazaj proti našemu domovanju. Zvečer opravimo večerno kopanje, nekaj družabnih iger ob svečki proti komarjem in že smuknemo v postelje.