Jadralni klub NEPTUN

Ob prvem jutranjem svitu se z vice admiralom odpraviva na pot do Telaščice. Pot bo dolga približno 5 ur. Tokrat sem dvigal sidro jaz, vice admiral je upravljal perkinsa. Jasno kot profesorja sva opravila domačo nalogo in že smo bili na poti. Vice admiral mi je skuhal kavico, prižgal sem pipo miru in počasi sem potovali ob Dugem otoku. Iz daljave smo opazovali meto Sali in otok Lavdaro. Morje je bilo povsem mirno in Batoo je dosegal kar zavidljive hitrosti, glede na obrate motorja. Pred tem sem dvignil še glavno jadro in med samo plovbo se je veter le nekajkrat uprl v jadro. Mlado mornar je ponovno prevzel krmilo Batoo-ja in vestno opravljal delo krmarja. V prehodu Proversa sem prevzel krmilo in zapeljali smo se skozi ozek prehod. Telaščica in na drugi strani Kornati so zares prečudoviti. V Telaščico se odpravljam po zelo dolgem času, mislim, da sem jo obiskal smo enkrat in sicer kot mlad član posadke na tetini in stričevi barki (Mr. Blu). V tistem času okrog leta 86 je bilo to morje prvo jadranje in bila je ljubezen na prvi pogled. Od takrat dalje je v meni rasla želja po jadranju in lastništvu jadrnice.

Plovba do vrha Telaščice in že smo se privezali za prosto bojo. Tokrat je delo opravila mlada mornarka pod budnim očesom vice admirala. Vročina je bila kar malce naporna, zato je bilo nujno razvijanje vseh senc kar jih premoremo na barki. Ob tem je obvezno potekalo tudi vlaženje suhih ust s hladnimi tekočinami. Dan je minil v poležavanju in prebiranju naj različnejše literature.

Za ogled sončnega zahoda smo se odločili, da se bomo povzpeli na bližnji hribček (163 n.m.), kjer je nekoč ponosno stala utrdba Grpašćak. Danes je urejena razgledna točka. Pred odhodom sva z mladim mornarjem pripravila pomožni čolniček, zmontirala pomožni motor in opravila testno vožnjo. Od zadnje uporabe pomožnega motorja sem nastavil še »štand gas«, ki je bil nastavljen previsoko in je motor bučno razgrajal. Ob 1930 smo se odpravili na kopno, pobrali smo vse odpadke, ki smo jih pridelali ter odpluli na obalo.

Vzpon na hribček je bil pravi balzam za zibajoče nogice. Na polovici poti so nam prijazni čuvaji parka ponudili, da se z njimi popeljemo do vrha. Želja po športnem duhu je bila močnejša od udobne vožnje v kombiniranem vozilu. Do vrha smo le prisopihali in si ogledovali prelep razgled ter prekrasen sončni zahod. Povratek proti čolničku in plovba na matično barko je minil tik tak. Sledilo je večerno kopanje, mrzlo pivo in že smo se poskrili po kajutah. Noč je bila prvič hladna in vsi smo spali kot polhi do jutra.