JK NEPTUN

Čoln je bil že v vodi in odpravil sem se po nafto. Za vsak slučaj bom dotankal. Odkar imam nove merilce goriva, nisem več povsem prepričan, ali pol tanka res pomeni pol tanka.

V eno smer po zalivu glisiram, v drugo pa sem kot stara barkača. Po debeli uri priprav, tankanja, zapiranja barke in postavljanja sence, da se ne bo vse skuhalo, ko se vrneva, se le odpraviva na odisejado po Visu.

Najameva skuter. Nazadnje sem vozil motor pred petintridesetimi leti, pa še to Tomos avtomatik. Takrat smo mulci več šraufali kot vozili.

Mojster, ki nama ga je posodil, je bil prijazen in nama je vse razložil. Vprašam ga, kje so čelade, on pa v šali skoraj ponori nad svojim pomočnikom. Že videno ... mulci.

No, pa sva šla. Sprva čisto po jajcih, da malo preizkusim zavore, kako vleče in kako se obnaša.

Prvi klanec proti Komiži sva bila skoraj nepremičnina, a sva le prišla do prve razgledne točke. Prijazni Dolenjci naju fotografirajo, midva pa jim seveda uslugo vrneva. Nato sledi spust po serpentinah proti Komiži. Uf, počasi, da ne bi kaj zdrsnilo. Ovinkov še ne polagava, kot dve stari mami sva na cesti.

Komiža. Ulala, koliko ljudi in kako vroče! Narediva kratek sprehod do pomola, da vidiva, kako je za drugič. Nato greva nekaj pojest. Mornar si izbere karbonaro, jaz pico. Točno sem vedel, da karbonare ne bo pojedel. In res – bilo je preveč popra. Težavo sva hitro rešila. Malo moje pice in je bilo vse v redu.

Račun? Petinštirideset evrov za špricer, sok, vodo in hrano.

Greva naprej. Mornar se boji, da bova prehitro nazaj, zato me sprašuje, kam greva še pogledat.

»Pridi, ti bom že pokazal.«

Odpraviva se okoli otoka. Nekje opaziva tablo za Titovo jamo. Jasno, greva pogledat. Vmes se ustaviva še na razgledni točki s čudovitim pogledom na turkizen zaliv in prelepi Biševo. Po nekaj prevoženih kilometrih mi gre vožnja že precej lažje.

Pripeljeva do odcepa za Titovo jamo. Vmes zagledava popolnoma rdečega in prepotenega kolesarja. »Kaj pa ta nori?« sem si mislil. Po petih minutah vzpona mi je bilo vse jasno. Najin motorinček preprosto ni zmogel takšnega naklona.

Obrneva in se spustiva nazaj. Šele med vožnjo navzdol sem videl, kako strm je bil klanec. Jasno, da ni zmogel. Zavore sem uporabljal zelo nežno in je šlo brez težav.

Na motorju je neznosno vroče. Prav čutim, kako vse puhti iz naju, zato se ustaviva ob cesti pri lokalu Aerodrom. Med drugo svetovno vojno so na Visu pristajali zavezniki, tam pa je bil tudi štab takratne jugoslovanske vojske.

Mirno sedeva v senco in čakava. Pride natakarica vsa panična in razlaga, da jim blagajna ne dela. Vsi so nekoliko zmedeni: kuhar Italijan, dve natakarici ... Na Visu so malo posebni. Ne toliko kot na Susku, ampak vseeno delujejo malce izgubljeno.

Dobiva pol litra navadne vode in jo spijeva na dušek. Nato spet čakava. Mornar pripomni, da je tukaj vse približno dvajset odstotkov dražje kot v Komiži. Dobro, da nisva lačna, le žejna.

Prosim še za mrzlo Jano iz hladilnika.

»Ja, ja, samo malo.«

In spet čakava.

Ko malo bolje opazujem dogajanje, ugotovim, da jim je odpovedal program za obračunavanje. Še dobro, da imajo vse zapisano na papirju. Končno dobiva še vodo in jo ponovno spijeva na dušek.

Nato naročiva še kozarec vina, sok in še eno vodo. Zdaj sva se končno odžejala.

»Greva naprej?«

»Ja,« pravi mornar. »Greva se kopat.«

Plačam z gotovino, ker kartice ne sprejemajo, in odpeljeva se naprej.

Še vedno je vroče. Zavijeva pri vsaki tabli, kjer piše plaža, a skoraj povsod je treba precej hoditi.

Ne, midva sva očitno prevelika gospoda. Bova že našla kaj primernega.

In res – Milna. Kristalno čista voda tik ob cesti. Bum! Že sva v vodi. Mornar čofota, jaz pa se grem ponovno odžejat v bližnji lokal. Spoznam tipa, ki prodaja pijačo. Pove, da je pol Slovenec, in res začne govoriti po naše. Oče je iz Maribora, nekaj časa pa se je tudi šolal v Sloveniji.

Kmalu spoznam še brazilsko družino. Oče, mama in otroci. Bili so na poroki ob jezeru Como v Italiji, zdaj pa dopustujejo na Visu. Debatni krožek steče na polno. Vmes pride moj mornar, ves žejen in lačen. »Sladoled in gremo.«

Posloviva se od pisane druščine in se odpeljeva nazaj proti Visu. Vmes prevoziva še vsak odcep, ki ga najdeva. Ovinke zdaj že kar dobro polagava, le ovinki navzdol mi še ne gredo najbolje. Potrebujem več prakse, pa tudi mopeda še ne poznam najbolje.

Popoldne vrneva skuter in greva v najino zdaj že skoraj domačo restavracijo na nekaj dobrega. Mornar spet eksperimentira in naroči tiste čudne nuggets, v glavnem ostanke piščanca. Jaz pa izberem pečenega piščanca v sendviču z vsemi prilogami. Rezultat? Spet je dobil samo štiri kose. Pomfrija pa je bilo za celo vojsko. Res nima sreče.

Poiščeva še čolniček. Samo da nama ga niso sunili. Bil je na svojem mestu, le kakšnih deset metrov bolj desno.

Na barki je presenetljivo hladno. Vse je zaprto, okna pokrita, senca razprta. Super. Žeja po močno začinjeni hrani in celodnevnem kuhanju na soncu je nepopisna. Pijača je kar tekla.

Po debeli uri »nina nana« pade ideja, da bi šla gledat nogomet. Mornar je bil od celodnevnega dogajanja že malo utrujen in mu je začelo zmanjkovati energije. Po kratkem počitku je bil spet pri sebi.

V mestu zasedeva strateško pozicijo, naročiva pijačo in čakava. Tekma naj bi se začela ob 21.00 UTC. Potem pa se spomnim – to pomeni ob 23.00 po lokalnem času. Obrat. Nazaj na barko in spat zunaj.

Vmes poslušam odzive iz mesta. Dvakrat slišim glasno slavje, drugič vidim še rdeče bakle.

Domnevam, da gredo Hrvati naprej.

Bravo.