10524 view(s)
Oceánski tók (tudi môrski tók) je razločno, bolj ali manj zvezno, ter večinoma vodoravno gibanje (tok) morske ali oceanske vode, ki teče v določeni smeri, in je lahko stalen ali časovno omejen pojav. Morski tokovi so reke tople ali mrzle vode v oceanu. Stalni tokovi se pojavljajo v Atlantskem in Tihem oceanu, občasni pa tudi v drugih oceanih. Občasni tokovi vplivajo le na manjša območja, predvsem ob obalah, stalni pa imajo vpliv na cel planet.
Tokove povzročajo sile in dejavniki, ki delujejo na vodo, kot so: vrtenje Zemlje, prevladujoči vetrovi, ki pihajo na površju in usmerjajo tok vode (stalni ali sezonski vetrovi), temperatura, razlike v slanosti, Lunina težnost in rečni tokovi. Na smer in jakost morskih tokov vplivajo oblika morskega dna in obrežja, spremembe v gostoti vode ter drugi tokovi.
Tokovi, ki jih povzročajo vetrovi so le redko globlji od 200 m, tokovi, ki so posledica Coriolisove sile, pa so globoki do 1000 metrov. Ti tokovi se pojavljajo ob zahodnih obalah celin in so obrnjeni proti Zemljinima tečajema. Ti tokovi so izjemno močni in hitri. Najhitrejši med njimi je Agulhaški tok v Indijskem oceanu, ki teče s hitrostjo do 5 vozlov.
Oceanski tokovi lahko potujejo več tisoč kilometrov. So zelo pomembni pri določevanju podnebja celin in še posebej območij, ki mejijo na oceane. Oceanski tokovi pomembno vplivajo na podnebje, predvsem v obalnih področjih, zaradi navpične komponente s katero prinašajo na površje anorganske hranilne snovi in v nižje plasti kisik, pa pomembno vplivajo tudi na življenje v oceanih. Verjetno najizrazitejši zgled je atlantski Zalivski tok, ki povzroča da je podnebje severozahodne Evrope zmernejše od drugih področij na enakih zemljepisnih širinah. Drug zgled je Havajsko otočje kjer je podnebje do neke mere hladnejše (subtropsko) kot v po širini ustreznih tropskih področjih. Takšno podnebje na Havajskem otočju povzroča tihooceanski Kalifornijski tok.
Tokovi v Tržaškem zalivu in slovenskem morju so del oziroma stranska veja zaključenih, stalnih ciklonalnih tokov, ki krožijo v Jadranskem morju, in sicer v splošnem ob hrvaški obali navzgor proti severozahodu ter ob italijanski obali nazaj proti jugovzhodu. Na gibanje morskih mas kot posledico tokov vpliva veliko dejavnikov. Ti dejavniki so predvsem razlika v porazdelitvi temperatur in slanosti morske vode ter posledično njene gostote, stalni vetrovi, plimovanje, globine morja ter reliefne značilnosti obale in morskega dna. Posamezni vplivi se različno odražajo v površinskih in globinskih tokovih.
Površinski morski tokovi v severnem Jadranu nimajo omembe vrednega vpliva na varnost plovbe in navigacijo, v primerjavi s preostalim Jadranom so šibkejši. Velik vpliv na hitrost in smer površinskih tokov imajo močni vetrovi, po celotnem vodnem stolpcu pa vpliva tudi bibavica. Vplivi plimovanja so v Tržaškem zalivu najmočnejši v celotnem Jadranu. Odražajo se predvsem v priobalnem pasu, kjer so hitrosti tokov zaradi plimovanja od 0,1 do največ 0,3 vozla. V kombinaciji z močnimi vetrovi lahko pride do večjih sprememb v razporeditvi vodnih mas ter s tem posledično do razlik v slanostih in tudi v smereh morskih tokov. Cirkulacija vodnih mas je seveda zelo kompleksen pojav in njeno opazovanje zahteva dolgoletne raziskave, študije in analize. V nadaljevanju predstavljeni model je poenostavljen in skuša podati zgolj splošno sliko, ki ne vključuje podrobnih raziskav na ožjem področju. Glavni Jadranski tok teče od Istre proti severu s povprečno hitrostjo približno 0,8 vozla, ob italijanski obali pa se vrača s hitrostjo 0,5 vozla. Pred Savudrijskim polotokom se razcepi – ena veja se nadaljuje proti severu do italijanske obale, kjer glavnina vodnih mas nadaljuje pot ob italijanski obali proti zahodu, del pa občasno ob pomoči močnejših zahodnih vetrov lahko nadaljuje tudi proti severozahodnim obalam Tržaškega zaliva, kjer se pridružijo tokovom izliva reke Soče. Druga veja glavnega Jadranskega toka se že od Savudrijskega polotoka nadaljuje proti severovzhodu in vstopi v Tržaški zaliv ob slovenski obali. Del te veje se nadaljuje vse do Tržiškega zaliva, kjer se zaradi plitvin izrazi kot površinski tok, ki se ob obali obrne in priključi tokovom izliva reke Soče.