Jadralni klub NEPTUN

Noč soparna in mirna, hvala bogu. Zjutraj zarana se odpravim v bližnjo trgovino v Mali Iž. Pred trgovino sem bil pred osmo uro zjutraj, zato sem imel še čas da si razgledam prelepo ribiško mesto. Nekatere stavbe so ogromne za tako majhno naselje. Verjetno je bilo to naselje nekoč zelo bogato. Na vrhu hriba je cerkev, ki redno in točno zvoni. V trgovini nakupim vse potrebno. Vice admiral nalogo, da dokupim meso, saj bomo zvečer na otoku Žut »zaverglali« roštilj. S čolničkom se vrnem na barko, pojemo zajtrk  in se odpravimo proti otoku Žut. Vetra je spet za vzorec in motor poje kot je potrebno. Vmes preverjam kakšno je stanje z ležajem ladijske osovine. Po potrebi ga je potrebo zategniti, ravno toliko da se ne pregreva. Testiram tudi kalužne črpalke. Namreč Batoo ima resnično globoko kalužo. Na dnu se vedno nabere malček vode. Višinske razlike do izhoda je kar precejšnja. Zmontiral sem dve kalužni črpalki, prav manjša je povsem na dnu in začne črpati vodo, ko jo je par litrov, druga membranska, ki je močnejša pa se uporablja, ko je vode resnično veliko. S pomočjo prve, sem sčrpal še tako majhno, količino vode.

Včeraj sem preveril še nivo olja v motorju, saj se je pritisk olja začel čudno obnašati. Moja domneva je bila pravilna, manjkalo je približno dva decilitra olja. Motor ima 7000 ur, star je petdeset in po 50 urah   delovanja je to povsem normalno.

Vetra do otoka Žut ni bilo. Imeli smo le debelo senco in potovanje je bilo umirjeno. Zaliv Hiljača je bil ob našem prihodu, precej prazen. Ob obali so bile vezane velike jahtrudine z vrvjo vezane na obalo. Z vice admiralom poiščeva svetlo točko na dnu morja in se uspešno sidrava v prve poizkusu. Vroče je za znoreti. Navežem vse potrebno, zmontiram stopničke za v vodo in že smo poskakali v toplo vodo.

Dan je minil v miru, veliko smo se potapljali, opazovali ogromne barke, ki so prihajale v zaliv. Zvečer le zaženem roštilj. Roštilj je nov in se še učim kako deluje. Hudič potrebuje kar nekaj časa da se ogreje na delovno temperaturo. Pred tem se končno ujel eno ribico, druga mi je ušla iz trnka in vse ostalim povedala da sem nevaren. Spečem, piščanca, ribo in še nek prelep konec mesa.

Trajalo je kar nekaj časa, da se je ogrelo in kot zakleto se je po zaključeni peki ogrel žar na delovno temperaturo. V glavnem, ravno pojemo okusno večerjo, že ugotovim, da je žar v delovni vnemi in ga pogasim, da ne bi prišlo do kakšne nesreče. Zvečer se igramo, pogovarjamo in opazujemo mimoidočo neurje iz katerega švigajo strele. Dobro da je nevihta daleč, daleč proč. Ponoči ob 24:00 prične pihati močnejši južni veter. Zbudi me iz globokega sna in že hitim pospravljati vse sence in preverjam sidro, ali drži. Sosednji barki je sidro popustilo. V temni noči sta se dva Slovenca pogovarjala v angleškem jeziku, kdo ima kje sidro. Možakar dvakrat zakroži in se uspešno usidra. Nekaj časa z vice admiralko dežurava na barki, nato ugotoviva, da je vse v redu. Zaspala sva kot dojenčka.