Jadralni klub NEPTUN

Četrtek in petek bo naš D Dan. Pihali so vetrovi južnih smeri in potrebno jih je bilo izkoristiti. Zjutraj sva se odvezala iz boje, za manever sem moral zbuditi vice admirala, saj bi me lahko zaneslo v eno ali drugo barko na sidrišču. Mimo Suska in že se lepo dvigne veter. V daljavi sem opazoval dva jadralca na manjši barki, kako jo bočno ženeta proti severu. Dvignem genovo in s tremi vozli se lepo peljemo v Kvarner.

Kvarner je strah in trepet jadralcev zato ga vedno prečimo v mirnem morju oziroma v ugodnih vetrovih. Andrej, ki sedaj uživa na Vis-u in katerega zapise potovanja še čakamo je prečil Kvarner v zelo močni burji. Po pripovedovanju, so se barke pred vstopom v Kvarner obračale on pa se je s svojim Batoo-jem odločil, da gre naprej. »Moram ga testirati, da vidim kako se obnaša v močnem vetru« je dejal in tako so leteli in se uspešno zasidrali na zahodni strani Suska.

Naša pot je bila začrtana vse do Vrsarja v zalivu Križ, kjer smo imeli planiran postanek nekje ob 18:00, torej po 12 urah jadranja. V Kvarnerju, sem imel dovolj genove in dvignil sem špinaker, ki nams je gnal vse do Vrsarja. Nekaj časa sem potreboval , da sem ga nastavil kot mora biti in barčica je s krmnimi vetrovi lepo jadrala. Po kosilu sem potreboval malce spanca in sva skupaj z Ester šla dremuckati. Alenka in Oskar pa sta jadrala, ni minilo 5 minut me že mladi mornar pokliče, »Tati, Tati, jadro ne dela, skočim gor a je že vice admiral uredil vse kar je bilo potrebno«, spanca je bilo konec.

Dan se je počasi prevesil v noč in v zalivu Križ nasproti FKK Valalta smo le opazovali, koliko je bark zasidranih nič mi gremo kar domov, še 12 ur in bomo doma. Istra je za vse jadralce, ki imamo veze na severu prava muka, no vsaj za tiste s katerimi sem se pogovarjal, najrajši jo kar premotorirajo ponoči da je mir.

Veter nam je padel in vžgal sem hondico, sedaj deluje oziroma vem kje je bila napak vseh težav motorja. Ne moreš verjeti, slučajno sem zjutraj ugotovil, da točno kjer pride rob barke je stik pumpice in cevi za gorivo in zelo verjetno da je nekdo stopil nanj in je nastala ici bini majhna luknjico, kjer je potem prišel zrak, v glavnem zjutraj sem stisnil pumpico in videl da teče gorivo…evo še dobro da imam 2x kompleta novih cevi na barki, važno da smo našli napako!

Do trde teme mi lepo motoriramo, mlada posadka gleda risanke že cel dan in imava ljubi mir. Dnevni premiki po tri ure so povsem nekaj drugega kot takšen premik za 24 ur. Vice admiral mi lepo cel dan meša bevando in meni se je plesalo in pelo cel ljubi dan.

Zvečer se mi ne da poslušati motorja! Sit sem ga in dvignem Genovo, lepo piha tako da vse do Umaga jadramo 3 vozle. V višini Poreča pa cela veselica, dva ognejmeta, severno v ITA pa vidiš strele, pa ne veš kaj sedaj bolj poka. Slabo vreme iz zahoda, ja še tega se nam je manjkalo, da zadnjo noč doživimo neurje na morju, no k sreči nič takšnega. Takoj sem vse preveril in Aladin je pokazal da so neurja povsem na severu ITA na meji z AVT. Umag, joj, ob 01:30 zjutraj zbudim vice admirala, ki je spal pri meni v kokpitu, ves zadelan tako da se je le nosek videl izpod kupa.

Kako se ta Umag vleče, pa še ponoči nič ne vidiš, obalne luči so močnejše kot pa svetilniki, ki kažejo vstop v zaliv. Piha zmerna burja in pospraviva vsa jadra tudi senca oz. streha gre dol. V Umagu sem že imel veselico, ko sem prvič peljal LILJO v Opatijo. Zapletli smo se v morringe, ker sem jo moral parkirati pred Kapitanijo, razlog pa je bil le to da nisem imel notarsko overjenega podpisa bivšega lastnika, kar nekaj! ČE bi to takrat vedel da v Umagu venomer težijo in v Puli nič, bi šel takrat direktno v Pulo pa bi imel mir! V Puli še nikdar niso zahtevali overjenega pooblastila! Nikdar!

No midva se veževa na stari pomol in odbrzim na policijo, da naredim odjavo. Ob vstopu pred skoraj tremi tedni sem vprašal policista, kaj če ne naredim odjave, ja tvegate kazen 2000 – 3000 kun ob naslednjem vplutju je dejal mladi nadobudni policist. No tega pa si ne želim in zato delamo skoraj eno urni postanek v Umagu. Pridem na kapijo pa mi reče spet mladi policist, ki sedi v družbi mlade policiste, »če se ta dva tukaj ne žg..a« pa tudi nič ne rečem. »ja ne može, najprije na kapitaniju poslije k nama« je dejal, pa kako ne treba mi sem dejal, no vidim da se heca, ok, malce zabave ob 02:00 zjutraj pa mora biti… Mična policistka mi zmedeno poštemlja tisti pildek in to je to!

Že jo brzimo proti domačemu vezu v Timavi. Vice admiral hitro smukne med kup pokrival in spalne vreče in že zaspi. Jaz revček pa sam in se borim s spancem…in že smo v našem Piranskem zalivu, prvič sem ugledal Piran z morske strani ponoči, prelep…burja se dvigne in spet ugasnem motor in jadramo v plovnih poteh velikih bark. Spanec me premami in že me zmanjka, točno pol ure…to je bila tista ura, ko se prične daniti, takrat je najhujše in tokrat je spanec zmagal…v trenutku se zbudim in vse je ok, vžgem motor in že se vozimo…

Ob 06:00 se prebudi posadka, pijemo kavico, jemo zajtrk in pričnemo s pospravljanjem barke. V marini bo vroče in res se nam ne da tam čakati…Pod Devinskim gradom se burja dvigne in kako bi bilo sedaj jadrati bočno, mi pa točno v veter, nažgem motor da je kar veselica in že vplujemo v kanal. Privežemo barko kot se to spodobi in začnemo s pospravljanjem.

Andrej mi dal ključe od svojega avta , da ga peljem domov, koliko stvari smo imeli ne moreš verjeti, nato sem se spomnil, da sem vse stvari dvakrat peljal na barko. Tako, barka je pospravljena, znotraj očiščena, želel sem jo še oprati pa je redukcija vode zaradi suše. Nič lepo jo pokrijem in naš dopust se je tako končal.