Jadralni klub NEPTUN

Otok Ilovik ni naša najljubša destinacija. Namreč vedno tukaj doživimo kakšno neurje, tudi tokrat ne bo razlike. Zarana odvežem barko in s šibkimi južnimi vetrovi peljem smer ilovik. V želodcu me grize, kaj če ni dovolj praznih boj. Pred 8 leti, ko sva z viceadmiralko pričela skupne odisejade sva popoldan naletela na polno sidrišče. Kaj če je tokrat enako? Napoved je slaba, lahko da so se vsi zatekli na Ilovik. S takšnimi in podobnimi vprašanji se nisem ukvarjal po drugi travarici in zadnji pipi tobaka. Veter se je ojačil in jaz malce skrajšam flok, dovolj časa imam ura je komaj 08:00 zjutraj, bomo že.

Vmes veter pade in čolniček mi začne nabijati v motor. Zbudim viceadmiralko da pridrži krmilo, namreč avtopilot v krmo ne »svolga«, moral bi imeti en kup senzorjev, da predvidi val, veter itd.

Dvignem čolniček in odjadramo do Ilovika. Zavežemo se za bojo ob otoku sv. Petar. Stari podrti samostan je odkupil nek bogat Purger. Pred leti sem rekel, kdor bo to odkupil in uredil je zmagal. Dobro, spravimo se k Andreju na Ale, debatiramo popijemo pivo, dve ter kavico. Oba z Andrejem komaj gledava in iščeva horizontalne položaje. Andrej je pripeljal iz Suska. Na poti je imel konkretne valove in da skrajšam zgodbo, žena Milka je bila kar malce huda. Ampak to je klasika…

Gremo mi nazaj na našo barčico in popadamo kot za šalo, popoldan ko prilezem iz kajute vidim da se Andrej odpravlja na obalo kjer obnavljajo samostan. Pravi pomorec vedno pomaga in tako je Andrej ubogim delavcem pomagal urediti čolniček. Kakšno veselje, ko so delavci iz Bosne zaverglali suzukija in se odpeljali v trgovino. Prijazen možakar mi vse razloži, da so do sedaj imeli nastanitev v apartmajih, sedaj ko je sezona nič več. Money talks!, Sicer imajo na vse, elektriko, vodo, wifi ni da ni, verjetno pa jim je zelo dolgčas. Prijetno je spoznati prijazne in dobe ljudi, že na čelu mu piše da je v prvi vrsti človek.

Vmes med vsem tem dogajanje, prileti s svojim Duforem 35, Severin in Darinka na boje, ki so locirane na drugi strani. Takoj jaz jadrnico ugledam , »sem vrgel oko na njo« In poglej ti mojstra, veže se na boje, ki so dražje, vsaj tako sem mislil. Je pa res, da je vez ob otoku Ilovik v tem primeru boljši. Namreč napovedan je jugo, burje ne bo. Torej vezi ob Iloviku so ok. Seveda ne mine 10 min že naveževa stik in popoldan oz. zvečer ju obiščemo.

Zvečer gre,mo mi štirje z našim čolničkom čez kanal na Ilovik. Preventivno napolnim vse rezervoarje z gorivom, kaj veš kaj se bo dogajalo! Pazi vmes jaz poštekam, da sem vse dokumente pozabil na luški upravi na Silbi. Katera šlamastika, kaj sedaj? Takoj reševanje vojaka Rayana. Vprašam taxi boat do Silbe, pazi 200 EUR za 12 NM. No, to je odraz kako imajo v svojih beticah samo en cilj, lupljene turistov, še posebej če si v stiski. Nič toliko ne dam in pika! Vmes dobim gsm od kapetana in midva takoj preko sms vse urediva. Najdem na netu linijo za Slibo, jutri gre ob 11:00 in se vrača ob 17:00 super. Jaz in Oskar greva na pivo in sok na Silbo.

Celotna družba se dobimo v lokalu ob morju spijemo dve rundi, cena ok in gremo vsak na svojo barko. Ob pogledu na zahod že vidimo bliskanje, eh sej to pa ne bo prišlo do nas. Napoved že ni takšna, aha, malo morgen.

Zavežem dodatno vrv na boji, preventivno pospravljam po barki, posadka že počiva. Natočim si gemišt s plavcem iz Žirja in opazujem bliskanje, vedno bližje, ma sej ne bo. Ravno se uležem da bom zasmrčal, evo vetra, tramontana useka kot za šalo, spet okrog 40 vozlov.

Oblečem novo jakno in zadeva deluje lepo mi je toplo od pasu navzdol pa nič. Če bi me kdo takrat opazoval bi si mislil ta pa je usekan! No da nadaljujem zgodbo, pred nevihto je bilo vroče, spal sem samo v Adamovem kostimu in nevihta me je presenetila. Viceadmiralka je pospravljala po barki in jaz nič več nič ne najdem, le jakno sem našel.

Vez drži, spomnim pa se na čolniček in motor ki je ostal na čolničku. Ni bil druge kot da zadaj na barki držim čolniček tako blizu barčice, da se čim manj premika in »molim boga, da motor ne pade v vodo«, ker potem pa smo ga NAJEBALI. Vmes ko držim čolniček zbudim posadko, viceadmiralka mi malce sveti in me nekaj sprašuje, jaz pa se kregam z onim zgoraj kaj vse morava letos dati skozi, ali rebra niso bila dovolj velik davek? Kaj potrebuješ? Tistih 10 min Tramontane je vedno dolgih, dolgih kot celo večnost.

Nevihta mine in pride deževje, naša barka lepo pušča in povsod kakšna kapljica. Posadko pošljem spat na premec jaz pa bom vedril v krmi, kjer bolj pušča. Voda ni važna, popijem še en gemišt, da imam dobro šlaf tableto in spim do jutra.

Najhujše še pride, čakmo prihod fronte in tukaj se bo zlivalo kot za hec.