V petek smo odrinili z delovne marine v Tržiču proti matični marini v Verudi. Na Octopussy so fantje uredili povsem nov teak ter nekaj električnih modifikacij. Po cenkanju za plačilo delovne marine smo natvorjeni s hrano in pijačo odrinili. Pot po kanalu je bila mirna, najbolj pretreslijvo je bilo sivo nebo, ki ga je obarval puščavski pesek. Vetra ni bilo nič in zapel je Ford s 4500 cm3. Razlika med Pekinsom in Fordom je jasno v prostornini motorja ter posledično v navoru. Perkins pri 1800 obratov v min požene Batoo-ja do 4.8 vozla, Ford pri 1100 obratov v min požene Octopussy do zavidljivih 6 vozlov. Ob tem je potrebno poudariti, da Batoo potrebuje za dosego omenjene hitrosti, očiščen podvodni del do potaknosti.
Po dveh urah vožnje se nam je pri rtu Savudrija pokvaril motor. Skipper Tomaž je nemudoma podal upravičen sum na umazano nafto. Jaz sem dvignil jadra ter vsaj za silo kolovratil v brezvetrju 250m od obale. Po očiščenem predfiltru smo uspešno zagnali motor. Pojavila se je nova težava, flok se ni in ni hotel naviti. Prednje jadro potegnemo dol in ugotovimo, da je dvižnica prednjega jadra načeta. Dolgo časa smo modrovali, zakaj in kako se je pojavila napaka. Sklep je bil sprejet, da imamo prednje jadro zloženo na palubi in v primeru ponovne odpovedi motorja, dvigamo prednje jadro. Hvala Neptunu, Pozejdonu in Eol-u, dado ponovne okvare motorja ni prišlo.
Sončni žarki so bili prekratki in skozi debelo plast puščavskega peska niso prišli do našega plavajočega doma. Veselo smo na gornji palubi popivali hmeljev napitek in si pripovedovali pomorske dogodivščine. Pečeni svinjski kotleti namazani z vsemi mogočimi žavbami so se prav prijetno prilegli našim praznim želodčkom. Plan je bil nočni postanek v zalivu Soline na začetku Limskega kanala. Zaradi zamude ob popravilu motorja in napovedanega južnega vetra smo se predčasno zasidrali v jugovzhodnem kraku luke Mirne. Sidro bo v muljastem dnu zelo dobro držalo in prav tako ne bo velikih valov, saj smo se zasidrali tik ob obali.
Zjutraj so nas zbudili dolgi in neenakomerni valovi, ki jih povzroča zahodnik. Napovedan je bil severozahodnik, vendar smo doživeli pravi zahodnik, ki je naprej nabijal v premec, nato pa še 5 ur z boka. Plovba do marine Verudela je bila prava odisejada. Skipper je sedel v centru kokpita in se fokusiral na horizont. Sam sem ležal na palubi ter enkrat gledal horizont drugič se spogledoval z valovi. Do prisilnega praznenja želodca je prišlo le pri meni in to dvakrat, še dobro da nismo zajtrkovali! Blaž je dobre dve uri odležal v podpalubju, nato se je le primajal v zunanji salon.
Konec dober vse dobro in po 5 urah nadvse burne plovbe smo se varno zavezali v marini. Sledila je umiritev in polnjenje želodčkov.
V petek smo odrinili z delovne marine v Tržiču proti matični marini v Verudi. Na Octopussy so fantje uredili povsem nov teak ter nekaj električnih modifikacij. Po cenkanju za plačilo delovne marine smo natvorjeni s hrano in pijačo odrinili. Pot po kanalu je bila mirna, najbolj pretreslijvo je bilo sivo nebo, ki ga je obarval puščavski pesek. Vetra ni bilo nič in zapel je Ford s 4500 cm3. Razlika med Pekinsom in Fordom je jasno v prostornini motorja ter posledično v navoru. Perkins pri 1800 obratov v min požene Batoo-ja do 4.8 vozla, Ford pri 1100 obratov v min požene Octopussy do zavidljivih 6 vozlov. Ob tem je potrebno poudariti, da Batoo potrebuje za dosego omenjene hitrosti, očiščen podvodni del do potaknosti.
Po dveh urah vožnje se nam je pri rtu Savudrija pokvaril motor. Skipper Tomaž je nemudoma podal upravičen sum na umazano nafto. Jaz sem dvignil jadra ter vsaj za silo kolovratil v brezvetrju 250m od obale. Po očiščenem predfiltru smo uspešno zagnali motor. Pojavila se je nova težava, flok se ni in ni hotel naviti. Prednje jadro potegnemo dol in ugotovimo, da je dvižnica prednjega jadra načeta. Dolgo časa smo modrovali, zakaj in kako se je pojavila napaka. Sklep je bil sprejet, da imamo prednje jadro zloženo na palubi in v primeru ponovne odpovedi motorja, dvigamo prednje jadro. Hvala Neptunu, Pozejdonu in Eol-u, da do ponovne okvare motorja ni prišlo.
Sončni žarki so bili prekratki in skozi debelo plast puščavskega peska niso prišli do našega plavajočega doma. Veselo smo na gornji palubi popivali hmeljev napitek in si pripovedovali pomorske dogodivščine. Pečeni svinjski kotleti namazani z vsemi mogočimi žavbami so se prav prijetno prilegli našim praznim želodčkom. Plan je bil nočni postanek v zalivu Soline na začetku Limskega kanala. Zaradi zamude ob popravilu motorja in napovedanega južnega vetra smo se predčasno zasidrali v jugovzhodnem kraku luke Mirne. Sidro bo v muljastem dnu zelo dobro držalo in prav tako ne bo velikih valov, saj smo se zasidrali tik ob obali.
Zjutraj so nas zbudili dolgi in neenakomerni valovi, ki jih povzroča zahodnik. Napovedan je bil severozahodnik, vendar smo doživeli pravi zahodnik, ki je naprej nabijal v premec, nato pa še 5 ur z boka. Plovba do marine Verudela je bila prava odisejada. Skipper je sedel v centru kokpita in se fokusiral na horizont. Sam sem ležal na palubi ter enkrat gledal horizont drugič se spogledoval z valovi. Do prisilnega praznenja želodca je prišlo le pri meni in to dvakrat, še dobro da nismo zajtrkovali! Blaž je dobre dve uri odležal v podpalubju, nato se je le primajal v zunanji salon.
Konec dober vse dobro in po 5 urah nadvse burne plovbe smo se varno zavezali v marini. Sledila je umiritev in polnjenje želodčkov.