Ob odhodu iz Ljubljane je bilo vreme turobno. V soboto zarana sem že pobral sotrpina, ki je uredil nakup vsega potrebnega za najine želodčke. Hrvaška je postala predraga za kupovanje špecerije. Poslati smo pravi Čehi, vse nosimo seboj na morje.
Prihod v Valbisko ter urno s trajektom na Cres. Burja je bila kar vesela in povsod je žvižgalo, celo trajekt Korant se je malce nagibal. Prihod v marino, nalaganje vseh zalog na Batoo-ja in že sva bila zunaj. Dvig glavnega jadra in počasi sva lezla iz Lošinjskega zaliva. Nato obrat na jug proti Silbi.
Plan zimskega klubskega jadranja je bil enostaven. Z burjo na Silbo, nato se bo burja umirila in v miru na Ist. V ponedeljek, verjetno z motorjem domov na Lošinj. Kurta realnost je dokazala, da se o planih za plovbo ne izplača niti razmišljati, kaj šele planirati.
Plovba po zahodni strani Lošinja do Ilovika je bila kot poezija. Veter v pol krme, »vse gate« so bile obešene in hitrost Batoo-ja se je spogledovala vse do 5 vozlov. Za 8 tonskega gospoda je to že kar impresivno.
Med plovbo je bila nujna okrepitev z domačimi zvarki, vklop gretja, tako da sva skoraj v kratih rokavih skakala po notranjosti barke. Nos sem pomolil izven varnega zavetja le če je bilo nujno potrebno. V daljavi na odprtem morju že opazim ovčke. Ovčke pomenijo v jadralskem žargonu, da je vetra za celo kapo. Valovi se lomijo in nastane bela pena, katero imenujemo ovčke. To je tudi znak, da je hitrost vetra krepko na 20 vozli. 20 vozlov je približno 40 km/h!
Prevzamem krmilo in ugotovim, da je med Ilovikom in Silbo odprto morje, kjer morje besni. Od Paga in vse do Ilovika ni ovire. Zadeva ni več zabavna, ko začenjajo udarjati 2m – 2.5m valovi v premec barke. Da je bila zadeva še bolj vesela se je smer Burje zaradi razporeditev otokov spremenila in veter je pihal namesto z boka, direktno v premec.
Med vso to godljo obrneva Batoo-ja nazaj proti Iloviku. Vmes pojahava kakšen val in Batoo, navkljub temu da je 8 tonski gospod se premetava kot listek med valovi. Lahko bi obrnila proti Premudi, vendar so si bile vremenske napovedi nasprotujoče. Preventivno sva se zato dvignila nazaj na Ilovik. Priveževa se za bojo. Vid je pripravil večerjo, meso z rezanci in solato za povrh še kapljica rujnega. Kuhar je dodobra začinil testenine ampak lakota je najboljša kuharica.
Med počitkom ugotovim, da sva se odvezala! Ja pa kako? Moja površnost za znoret! Popoldan se je prevesil v noč in ob 09:00 sva že zaspala vsak v svoji topli kajuti.
Naslednji dan urediva ogled otoka. Po jutranji kavi in vseh nujnih jutranjih opravilih se odpraviva na otok. Domačini so se odpravljali k maši, midva pa kot dva izgubljenca na vrh otoka. Na ogled bunkerja naju je pot peljal mimo vseh ovac, ki so na otoku. Da o njihovih iztrebki na poteh, ne govorim.
Ob odhodu iz Ljubljane je bilo vreme turobno. V soboto zarana sem že pobral sotrpina, ki je uredil nakup vsega potrebnega za najine želodčke. Hrvaška je postala predraga za kupovanje špecerije. Poslati smo pravi Čehi, vse nosimo seboj na morje.
Prihod v Valbisko ter urno s trajektom na Cres. Burja je bila kar vesela in povsod je žvižgalo, celo trajekt Korant se je malce nagibal. Prihod v marino, nalaganje vseh zalog na Batoo-ja in že sva bila zunaj. Dvig glavnega jadra in počasi sva lezla iz Lošinjskega zaliva. Nato obrat na jug proti Silbi.
Plan zimskega klubskega jadranja je bil enostaven. Z burjo na Silbo, nato se bo burja umirila in v miru na Ist. V ponedeljek, verjetno z motorjem domov na Lošinj. Kurta realnost je dokazala, da se o planih za plovbo ne izplača niti razmišljati, kaj šele planirati.
Plovba po zahodni strani Lošinja do Ilovika je bila kot poezija. Veter v pol krme, »vse gate« so bile obešene in hitrost Batoo-ja se je spogledovala vse do 5 vozlov. Za 8 tonskega gospoda je to že kar impresivno.
Med plovbo je bila nujna okrepitev z domačimi zvarki, vklop gretja, tako da sva skoraj v kratih rokavih skakala po notranjosti barke. Nos sem pomolil izven varnega zavetja le če je bilo nujno potrebno. V daljavi na odprtem morju že opazim ovčke. Ovčke pomenijo v jadralskem žargonu, da je vetra za celo kapo. Valovi se lomijo in nastane bela pena, katero imenujemo ovčke. To je tudi znak, da je hitrost vetra krepko na 20 vozli. 20 vozlov je približno 40 km/h!
Prevzamem krmilo in ugotovim, da je med Ilovikom in Silbo odprto morje, kjer morje besni. Od Paga in vse do Ilovika ni ovire. Zadeva ni več zabavna, ko začenjajo udarjati 2m – 2.5m valovi v premec barke. Da je bila zadeva še bolj vesela se je smer Burje zaradi razporeditev otokov spremenila in veter je pihal namesto z boka, direktno v premec.
Med vso to godljo obrneva Batoo-ja nazaj proti Iloviku. Vmes pojahava kakšen val in Batoo, navkljub temu da je 8 tonski gospod se premetava kot listek med valovi. Lahko bi obrnila proti Premudi, vendar so si bile vremenske napovedi nasprotujoče. Preventivno sva se zato dvignila nazaj na Ilovik. Priveževa se za bojo. Vid je pripravil večerjo, meso z rezanci in solato za povrh še kapljica rujnega. Kuhar je dodobra začinil testenine ampak lakota je najboljša kuharica.
Med počitkom ugotovim, da sva se odvezala! Ja pa kako? Moja površnost za znoret! Popoldan se je prevesil v noč in ob 09:00 sva že zaspala vsak v svoji topli kajuti.
Naslednji dan urediva ogled otoka. Po jutranji kavi in vseh nujnih jutranjih opravilih se odpraviva na otok. Domačini so se odpravljali k maši, midva pa kot dva izgubljenca na vrh otoka. Na ogled bunkerja naju je pot peljal mimo vseh ovac, ki so na otoku. Da o njihovih iztrebki na poteh, ne govorim.