Prvo klubsko jadranje na novi lokaciji je uspelo skoraj do popolnosti. Poleg prečudovite jeseni, smo imeli tudi nekaj ugodnega vetra. Topla voda nam je omogočala sproščeno jutranje plavanje in popravljen žar je nudil vse mesne dobrote.
Pot do Lošinja je sedaj izven sezone relativno hitra. Štiri ure je skupen čas potovanja, vendar je potrebno upoštevati zimski vozni red Jadrolinije. Gneča ne Meragu ali Valbiski je pač njihova stalnica. Poleti je preveč vozil, pozimi pa trajekti bolj poredko vozijo.
Nakup hrane in predvsem tekočih zadev je bil opravljen z nadsvetlobno hitrostjo. Nič ni bilo debatiranja v smislu, ali potrebujemo to? ne, kaj pa to? Saj me razumete, predvsem moška populacija. Važno je meso, kruh in pivo.
Batoo nas je pričakal v odličnem stanju, hitro smo pohiteli s polnjenem zalog. Posadka je imel na začetku celo neke želje po obisku lokalne gostilne. Skipper je bil le modro tiho in čez dobrih 15 minutah je bila sprejeta soglasna odločitev ostajamo na barki. Tukaj je tako lepo .
Rajanje se je zaključilo z odpiranjem penečih vin ter vseh možnih dobrot na barki. Nočno dogajanje je bilo v smislu ženitvi jelenov. Zjutraj smo spali in spali. Ureditev nekaj tehničnih zadev na plovilu in po dopoldanski kavici smo jo že ucvrli proti Susku. Cilj za tisti dan je bil zaliv Porat, kjer bi si v živo ogledali sončni zahod, tako kot je treba. Zaliv je bil prazen, sidranje je potekalo gladko in že smo vsi bili v vodi.
Lovili smo ribe in celo nekaj smo jih ujeli, nato peka mesa in petkova žurka se je razvnela do konca. Slikanje sočnega zahoda in nato pozibavanje na valovih zahodnika do ranega jutra. Vmes smo dobili še obisk druge jadrnice, potrebno je bilo nekaj razlaganja kje imamo sidro.
Sobota, veter se je dvignil in odjadrali smo vse do Unij, kjer smo se zasidrali v zalivu Vognišča. Žur se je nadaljeval, tokrat smo spekli vso meso, ki smo ga imeli. Nedelja je bila bolj v smislu celjenja ran in povratku v kruto realnost.
Prvo klubsko jadranje na novi lokaciji je uspelo skoraj do popolnosti. Poleg prečudovite jeseni, smo imeli tudi nekaj ugodnega vetra. Topla voda nam je omogočala sproščeno jutranje plavanje in popravljen žar je nudil vse mesne dobrote.
Pot do Lošinja je sedaj izven sezone relativno hitra. Štiri ure je skupen čas potovanja, vendar je potrebno upoštevati zimski vozni red Jadrolinije. Gneča ne Meragu ali Valbiski je pač njihova stalnica. Poleti je preveč vozil, pozimi pa trajekti bolj poredko vozijo.
Nakup hrane in predvsem tekočih zadev je bil opravljen z nadsvetlobno hitrostjo. Nič ni bilo debatiranja v smislu, ali potrebujemo to? ne, kaj pa to? Saj me razumete, predvsem moška populacija. Važno je meso, kruh in pivo.
Batoo nas je pričakal v odličnem stanju, hitro smo pohiteli s polnjenem zalog. Posadka je imel na začetku celo neke želje po obisku lokalne gostilne. Skipper je bil le modro tiho in čez dobrih 15 minutah je bila sprejeta soglasna odločitev ostajamo na barki. Tukaj je tako lepo
.
Rajanje se je zaključilo z odpiranjem penečih vin ter vseh možnih dobrot na barki. Nočno dogajanje je bilo v smislu ženitvi jelenov. Zjutraj smo spali in spali. Ureditev nekaj tehničnih zadev na plovilu in po dopoldanski kavici smo jo že ucvrli proti Susku. Cilj za tisti dan je bil zaliv Porat, kjer bi si v živo ogledali sončni zahod, tako kot je treba. Zaliv je bil prazen, sidranje je potekalo gladko in že smo vsi bili v vodi.
Lovili smo ribe in celo nekaj smo jih ujeli, nato peka mesa in petkova žurka se je razvnela do konca. Slikanje sočnega zahoda in nato pozibavanje na valovih zahodnika do ranega jutra. Vmes smo dobili še obisk druge jadrnice, potrebno je bilo nekaj razlaganja kje imamo sidro.
Sobota, veter se je dvignil in odjadrali smo vse do Unij, kjer smo se zasidrali v zalivu Vognišča. Žur se je nadaljeval, tokrat smo spekli vso meso, ki smo ga imeli. Nedelja je bila bolj v smislu celjenja ran in povratku v kruto realnost.