Vasica Križ je bila že večkrat naš cilj in kot zakleto se je vedno kaj pripetilo. Tokrat smo se s skupnimi močmi odločili, da naš večkrat zastavljeni cilj le dosežemo.
Posadka se je v odpravila v petkovem jutranjem svitu iz Ljubljane. Pomanjkanje morskega zraka in jadralskih aktivnosti nas je katupultiralo iz Ljubljane. Na vmesni postaji nakupimo še osnovne zaloge opojne tekočine za posadko in našo LILJO.
Jutro v marini je bilo dokaj hladno in odločil sem se, da tokrat posadka prevzame vso odgovornost. Jaz osebno sem se prelevil v ladijskega kuharja. Vse smo pripravili ter jo že urno ucvrli po kanalu v Tržaški zaliv. Napoved je bila ugodna, rahla burja. Od napovedane burje ni bilo niti B. Smo pa zato razvili vsa jadra ter družno kramljali o družbeno političi sceni na domačih in tujih tleh.
Madrač pod vasico Križ je staro pribežaliče za vse domačine, ki so se pred mnogimi leti tukaj ukvarjali s tunolovom.
Pristajanje v mandraču je bilo hitro in učinkovito seveda brez manjši korektur ni šlo. Vzrok, v mesecu februarju je plimovanje v Tržaškem zalivu zelo izrazito. Našo LILJO smo privezali in že smo jo urno ucvrli po strmih stopnicah do obalne ceste. Vmes sem preventivno poklical sorodnika Aljošo, ki nas je nato dostavil v zelo lepo, urejeno slovensko gostilno v vasi Križ.
Ladijski kuhar je skuhal odlično popoldansko kosilo vse v morskem stilu. Kavica in sladica ter že smo se odpravili peš proti mandraču. Preventivno smo vsi spraševali za pot iz vasi do mandrača ter na koncu smo po 20 min prišli na krov LILJE. Pot navzdol je bila zelo strma, ne morem si predstavljati kako so naše none nosile očiščene tune po teh stopnica naprej v Trst in ostale kraje.
Pot nazaj v marino je bila primerna za popoldanski dremež. Le ladijski kuhar je moral prevzeti odgovornost. Posadka se je po pristanku v marini okrepčala še z večerjo (divjačinski golaž + bograč + domače klobase). Vse skupaj smo poplaknili z dobrim rdečim vinom in že smo bili pripravljeni na nove izzive.
Vasica Križ je bila že večkrat naš cilj in kot zakleto se je vedno kaj pripetilo. Tokrat smo se s skupnimi močmi odločili, da naš večkrat zastavljeni cilj le dosežemo.
Posadka se je v odpravila v petkovem jutranjem svitu iz Ljubljane. Pomanjkanje morskega zraka in jadralskih aktivnosti nas je katupultiralo iz Ljubljane. Na vmesni postaji nakupimo še osnovne zaloge opojne tekočine za posadko in našo LILJO.
Jutro v marini je bilo dokaj hladno in odločil sem se, da tokrat posadka prevzame vso odgovornost. Jaz osebno sem se prelevil v ladijskega kuharja. Vse smo pripravili ter jo že urno ucvrli po kanalu v Tržaški zaliv. Napoved je bila ugodna, rahla burja. Od napovedane burje ni bilo niti B. Smo pa zato razvili vsa jadra ter družno kramljali o družbeno političi sceni na domačih in tujih tleh.
Madrač pod vasico Križ je staro pribežaliče za vse domačine, ki so se pred mnogimi leti tukaj ukvarjali s tunolovom.
Pristajanje v mandraču je bilo hitro in učinkovito seveda brez manjši korektur ni šlo. Vzrok, v mesecu februarju je plimovanje v Tržaškem zalivu zelo izrazito. Našo LILJO smo privezali in že smo jo urno ucvrli po strmih stopnicah do obalne ceste. Vmes sem preventivno poklical sorodnika Aljošo, ki nas je nato dostavil v zelo lepo, urejeno slovensko gostilno v vasi Križ.
Ladijski kuhar je skuhal odlično popoldansko kosilo vse v morskem stilu. Kavica in sladica ter že smo se odpravili peš proti mandraču. Preventivno smo vsi spraševali za pot iz vasi do mandrača ter na koncu smo po 20 min prišli na krov LILJE. Pot navzdol je bila zelo strma, ne morem si predstavljati kako so naše none nosile očiščene tune po teh stopnica naprej v Trst in ostale kraje.
Pot nazaj v marino je bila primerna za popoldanski dremež. Le ladijski kuhar je moral prevzeti odgovornost. Posadka se je po pristanku v marini okrepčala še z večerjo (divjačinski golaž + bograč + domače klobase). Vse skupaj smo poplaknili z dobrim rdečim vinom in že smo bili pripravljeni na nove izzive.