Jadralni klub NEPTUN

Na Tijatu, kjer je le ena uvala, sva zvečer doživela pravo satiro na račun Čehov. S katamaranom so lovili privezno bojo, eden se je drl spredaj: »Levo!«, potem je vpila ženska od zadaj, nato spet: »Desno!« Midva z mladim mornarjem sva se komaj zadrževala, da nisva planila v smeh. Saj ni kulturno smejati se nekomu, ki lovi bojo, ampak to je bilo res tipično »avtohtono češko«.

Druga zanimivost pa je bila neka majhna modra jadrnica, ki nama je očitno sledila. Najprej se je pojavila sredi zaliva pred kampom Jasenovo pri Šibeniku, nato tukaj na Tijatu in kasneje še na Murterju. V tej burji sta samo dve možnosti – ali skiper res obvlada ali pa nima pojma. Zagotovo pa so bili Čehi.

Na Tijatu je bilo zvečer in ponoči popolnoma mirno. Zjutraj pa je spet začela nažigati burja. Najina pot je vodila čez odprto Murtersko morje in druge možnosti ni bilo. Še en dan v tem zalivu se mi res ni dalo ostati, poleg tega pa jutri na Batoo-ja pride viceadmiralka.

Končni cilj je bil zaliv Koširina na Murterju. Prvič se bom sidral na zahodni strani Murterja. Danes je mladi mornar spal, zato sem se kar sam odvezal in odpeketal proti Murterju.

Na zahodni strani Tijata je bilo sprva odlično. Razvil sem nekaj glavnega jadra za večjo stabilnost, vendar sem ga ob prvem močnem sunku burje hitro pospravil. Sunki so dosegali tudi 30 vozlov, valovi pa so bili že pošteni in so leteli čez palubo. Desno stran kokpita sem hermetično zaprl, saj je morje kar zalivalo kokpit.

Najbolj mi gredo v takšnih trenutkih na živce vrvi, ki začnejo nabijati. Vse sem zategoval in prestavljal, da je bilo čim manj ropotanja. Spotoma sem še vse dodatno privezal, za vsak primer, da česa ne bi odneslo v morje.

Prebijava se skozi valove, jaz pa ves čas popravljam kurz glede na smer valov. Približno 45 stopinj na barko se je izkazalo za optimalen kot. Po dobri uri in pol prebijanja med valovi prispeva na Murter. Razvijem le malo floka in glavnega jadra, barka takoj doseže pet vozlov in že sva pred zalivom.

Mladi mornar se je prebudil ob mojem glasnem priganjanju. Z daljnogledom preveriva zaliv in ugotoviva, da so na voljo boje. Priveževa se na prvo prosto, čisto ob obali.

Prva stvar – bumf v vodo. Joj, kako je mrzla! Ne mrzla, ledena.

Nato pa sledi ekspresni izhod iz vode. Pripraviva si nekaj za pod zob, igrava karte in se hecava.

Jasno, tehnike je bilo za danes že dovolj, zato pospravim telefon in si privoščim malo počitka.

Popoldne, ko se oba zbudiva in sonce že pošteno pripeka, začne mladi mornar iz heca na vsak način zahtevati telefon. Ker je hec pač hec, se začnem tudi jaz poigravati z njim. In potem – joj! Telefon mi zleti iz rok naravnost v morje.

Takoj se začne reševalna akcija. Maska, potapljanje, vse mogoče … a telefon je kaput. Še dobro, da prihaja viceadmiralka in bo iz domače zaloge prinesla drugega.

Rezultat pa je bil prav zanimiv – brez telefona je bilo precej več smeha, druženja in dobre volje.

Proti večeru sva odšla v kamp na hamburgerja in preverit, kako imajo vse skupaj urejeno. Kamp ni nič posebnega, na pol FKK, dostop za viceadmiralko pa je povsem urejen.

Zvečer pa spremljava tekme, kolikor nama razmere pač dopuščajo.