Jadralni klub NEPTUN

Nočno jadranje je bila ena sama prelepa pesem morja in vetra. V Kvarnerju je pihala burja med 15 – 20 vozli, višina valov do enega metra. Batoo se je krasno odzival, saj za pravo jadranje potrebuje od 15 vozlov vetra naprej. Potovalna kabina je bila tokrat povsem zaprta in bilo je prav prijetno. Vmes se mi je pridružil Jakob, ki je taktično prevzel prvo stražo. Jaz sem čas iz previdnosti tokrat izkoristil klopci pokrit s toplo spalno vrečo. Zbudil sem se le ob povečanju šuma vetra, kar je bil znak, da je potrebno prednje jadro krajšati. Prednje jadro skrajšam do prve pripone, zategnem da ne plahuta ob vožnji. Od svetilnika Porer do vhoda v zaliv na Malem Lošinju je približno 25 NM. Potrebno je bilo taktiziranje, saj smo brez motorja in pomoč je zagotovljena v dopoldanskih urah. Ob tem je potrebno računati na otoški način življenja in pred 9 uro dopoldan nam zagotovo ne bodo pomagali.

Trenutno je pihala ugodna burja, ki nas vozi čez Kvarner mimo Unij, Male in Vele Srakane, nato pa smo že pred Lošinjem. Porajalo se je vprašanje ali zmanjšati hitrost barke na vsega 2 vozla in se nekako privlečemo do desetih dopoldan. Ali izkoristimo ugoden veter ter nato pred vhodom izvajamo akrobacije različnih veščin? Odločitev je padla, gremo do Lošinja tam rešujemo naprej. Ni ga hujšega kot ostati sredi morja brez vetra in brez motorja!

Kvarner je padel za šalo, stražo je prevzel Andrej in v zgodnjih jutranjih urah sva pospravila prednje jadro, tako da je BATOO »na gate« počasi prehajal mimo Male in Vele Srakane. Burja je ojačala vse do dvajset vozlov. Uf, kako se bomo zvlekli v zaliv, to je bila sedaj glavna tema. Na koncu Male Srakane sva razprla prednje jadro ravno dovolj, da je barka dobila malce hitrosti in da je posledično vsaj malce ubogala. Naša želja je bila da bi vpluli v okolico otoka Murtar, če bi se nas izšlo pa kar v Lošinjski zaliv. Burja je še kar nabijala, kot zakleto, ko vetra ne rabiš ga je za izvoz in vice versa! Druga težava, ki je nastopila je dejstvo, da BATOO v veter ne gre in pika. Z LILJO bi to odbrenkal za šalo sem si večkrat dejal. Ravno tako sem spoznal, da ima vsaka barka neko specifiko. LILJA ni bila primerna za težko morje, odprta kabina, ozek trup se je takoj nagnil. Na drugi strani BATOO, širok, močan in varen a glej ga zlomka veter pač ne gre. Z Andrejem sva nato obrnila volan v smer vetra. Barka je obrnila v veter, ko je dobila zagon, nato se je skoraj ustavila in se obranila povsem na jug. Tako smo poplesavali vse do primerne ure. Uspeli smo se privleči do željene lokacije. Andrej je uredil, da nas je prišla iskat pilotina. Veselje ob vezavi na pilotino je bilo nepopisno, uspelo nam je.

Na poti do novega domačega veza smo bili deležni radovednih pogledov redkih jadralcev na vodi. Vezanje na novo lokacijo je bilo kot osnovno šolski test, enostavno in hitro. Konec dober vse dobro, od vsega tistega razmišljanja in taktiziranja do mrzlega piva na obali smo pozabili na vse slabe trenutke.