Jadralni klub NEPTUN

Premuda - Silba, po dolgem času sva noč prespala pod zvezdnim nebom. Zbudila sva se v dokaj vetrovno jutro – »levantič,« je rekla gospodična in skoraj padla s čolna. Najprej sva mislila, da prodajajo ribe, potem pa ugotovila, da je to neke vrste domača pekarna: kupila sva 2 jabolčna zavitka in rogljička s kremo ter domač paradižnik z neko začimbo, ki jo samo nasekljaš na solato. Še nisva poskusila.

Po zajtrku sva odšla novim valovom naproti. Ker pa je bila potreba res velika, sva odplutje malo prestavila. Nasmeh po 15-ih sekundah je pokazal veliko olajšanje.

Dimitrij si je zaželel ribic, zato sva vrgla parangal, vendar sva ga hitro tudi izvlekla, saj je bilo morje preveč prometno. Dvignila sva tudi glavno jadro, saj je veter ponehal, pa še valovi so naju nekoliko zaustavljali. Prispela sva do Silbe in se zasidrala v uvali Paparica. Štiri slovenska plovila so bila že zasidrana, in prav čudno so naju gledali, ko sva se želela zasidrati v »njihovem« zalivu. Nama je kar hitro uspelo, le na eni strani sva bila malo preblizu obale. Načeloma je bilo OK, saj je voda tik ob obali še vedno globoka, gre bolj za občutek, da si skoraj na obali. Kasneje sva se presidrala, ko sta dva čolna odplula. 

Privoščila sva si malo sončenja in kopanja v prečudoviti vodi s turkiznim pridihom. Za okrepčilo sva pojedla gobovo juho iz vrečke, in se odpravila do Silbe. Lepo urejeno naselje, luštne hiše z urejenimi vrtovi, prodajalna sadja in zelenjave, trgovinica (odprta kljub temu, da je nedelja)...

Doživela sva nekako tipično dalmatinsko tihožitje: 5 moških, vsak je sedel na svoji gajbi in »žulil« svoj pir. Povzpela sva se tudi na cca. 20 m visok stolp (očitno imava nek fetiš do višinskih točk, he he he ...).

Silba je sicer lepa, vendar naju ni posebno navdušila. V pristanišču, kjer pristaja »linijski brod« sva spila pivo, si privoščila sladoled...in postala nekoliko živčna. Hrup, šum človeškega vrveža....tako spoznaš, v kakšnem okolju bivaš preostalih 11 mesecev. In čudiva se, kako sploh to zdržimo. Sedaj še bolj ceniva tišino, oglašanje škržatov, zvok valovanja morja...in se popolnoma pomiriva.

Dimitrij je pri sosednji mizi zagledal pizzo in poiskala sva pizzerijo Ivo. Naročila sva vsak svojo pizzo. Dimitrij si je z razlogom »saj smo na morju«, naročil morsko, vendar so morski sadeži bolj »plavali mimo« te pizze. Med tem so me popolnoma popikali komarji. Bzzzzz...pot pod noge in nazaj. Ob lepem sončnem zahodu sva iskala oslico, ki sva jo srečala, ko sva hodila proti mestu, vendar so jo verjetno peljali na večerni sprehod po rivi.

Dimitrij je na poti nazaj navdušeno smukal lovorove liste in rožmarin. Na barko se je vrnil s polnimi žepi.

Ko sva se vrnila do čolna, je iz sosednje hiše zadišalo po pravem žaru... mmmmm. Midva pa sva kljub temu odveslala na barko. Vmes sva kot prava pomorščaka priskočila na pomoč paru, ki je plaval na svojo barko, svoje stvari pa sta poskušala pritovorit kar v plastičnih posodah.

Večer je bil izredno prijeten, po dolgem času malo toplejši – takšen, kot se za poletje spodobi – zato sva šla še plavat, nato pa v topla oblačila in smuk v spalne vreče. Dimitrij se je odločil, da bo prenočil zunaj – če se mene vpraša, iz čiste lenobe.

Všeč mi je, ker se včasih obnašava kot velika otroka: Dimitrij me je nosil na hrbtu, ko pa sva srečala velike ogabne pajke, ki so pletli mreže nad potjo, me je dvignil »štuporamo«, da bi ga lahko slikala. Bljak!

Še en lep dan! Kako ne bi bil, saj sva na najlepšem dopustu!