Jadralni klub NEPTUN

Spočit sem lahko že ob 06:00 zjutraj odrinil iz zaliva Slatinica. Zvečer nam je stikalo za inštrumente začelo čudno žmrkati, kaj hudiča pa je to? Še dobro, da sem pred odhodom nakupil en kup stikal za nadzorno ploščo. Barka ima 14 let in stikala umirajo eno za drugo.  V glavnem menjam stikalo, nič boljše. Kaj hudiča, ja nič še preverim varovalko, očistim in glej ga zlomka, deluje. Uf, en problem manj pa se že pojavi drug problem. Globinomer kaže premajhno globino? Preverim koliko je offset nastavitev inštrumenta in glej kar na -2.8 m, ja od kje pa to? Nastavim kot mora biti na -1.8 m, toliko je namreč od vodne linije do kobilice.

Mi plujemo, veter kot zakleto iz SW – SE smeri, kot mu paše in jasno točno meni v nos. Ok, dvignem glavnega, dvignem genaker in grem malce iz smeri (no kar orenk iz smeri). Jadranje z genakerejm našega dvornega izdelovalca SR d.o.o. je super, leti kot za šalo! Vmes namestim dvižnico za genaker in jo potegnem do kokpita. S tem imam kontrolo nad prednjo prednjim robom jadra, da je čim bolj napet. Jadram kar konkretno v orco.  Tam nekje do 5 vozlov ga držim, nato pa veter še ojača.  Menjam jadra in jadram na flok, da sem malce bolj v smer.

Vmes obvezen zajtrk, mularija je lačna. Ester kosmiče, ostali pašteto in sirček. Oskar se nekaj obotavlja, nato pa vse lepo poje. Do Sestrunja je daleč! Molat, Zverinac in nato Sestrunj. Vmes vžgemo malo regato med Zverincem in Sestrunjem.  Med Molatom, Zverincem in Setrunjem je močan tok, da je brzinomer ponorel, kazal vse živo, voda prav žubori, valovčki, kaj vse je mati narava sposobna ustavariti.

Do Sestrunja je še vedno daleč, sonce žge, spil sem samo eno pivo, ostalo voda iz notranjosti se že slišijo glasovi, koliko časa še? Kako je na otoku?, itd. Nič 7 ur, jadranja je očitno za mlado posadko preveč, vžgem motor in se vozimo ni hudi spet ojača veter odličen za jadrati. Kaj lepšega, da v zaliv prijadraš na polna jadra, »nek se vidi, razkoš J«. Bili smo tudi zelo pridni in z Alenko sva takoj pospravila glavno jadro in že iščeva prostor za sidranje.

Uvala Kablin na otoku Sestrunj, nič posebenga, ozko, globoko in pristajališče za trajekt. Najdeva blizu obale pravo globino cca 7 m in spustimo sidro v vodo. Živčen sem bil za cel bataljon, tako blizu obale, kaj če zapiha močan NW , direktno smo na obali ali v skalah?

Mularija seveda takoj v vodo in sama plavata do obale. Oskar brez vsega in starša ju samo spremljava? Vidim, da ne more in ne more stopiti na dno, je tako strmo dno? Preverim še sam in res, dno se strmo spušča. Živčnost je popustila, globina je ok.

Pojemo juhico, Alenko opozorim, da so juhice iz vrečke malce pekoče. Normalno meni je bila ok, moje črevesju še bolj. Oskar se je nekaj pritoževal ampak je vse pojedel. Ester pa je bila tako zmatrana, da je v kokpitu zaspala.

Zvečer gremo v mesto, da ga raziščemo in vidimo kako izgleda Sestrunj. Veliko sem prebral na spletu, spremljam njihovo FB stran, kjer vse kar naredijo objavijo. Naredili so mozaično klop na severni strani otoka. V mestu imajo pametno klop z wifi. V glevnem same klopi :)

Naprej na obali ena sama družina, Nekaj mi je sumljivo, morda je v mestu več ljudi? Spravimo se na obalo in hodimo po cesti, vem da je strma in dolga cesta do vrha otoka. Hitro ustavim podrto temno zeleno Astro z napol gnilimi pragovi. Ženska nam ustavi in hitro naredi prostor v otoški Astri. Vidim, da so na sovoznikovem sedežu, ovojnice, pisma, itd. Načnem pogovor in preverim, če dela na pošti, kdaj je odprta, koliko je otočanov, klasične zadeve ki zanimajo navtika.

Otočanov ki so  stalno naseljenih je 6. Za praznike oz. dopuste jih je nastanjenih med 20 – 30. Turistov ni! Le Slovenska družina, ki se je kopala na obali.

Uf, trgovina deluje po 4 ure na dan in še to dve uri dopoldne in dve uri popoldne. Naredimo obhod, do dveh cerkva malce po pokopališču, da preverim kateri priimki so najbolj pogosti. Fatović je en izmed najbolj pogostih priimkov, naleteli smo na tudi svež grob 100 letnika (1918 – 2018), kaj vse je ta možakar doživel, koliko zanimivih zgodb, to bi bila pripoved in pol.

Končno čakamo, da se odpre trgovina in pride en siten možakar ves naveličan, zanemarjen. Prvič sem naletel na »zoprnega« otočana. Hitro opravimo nakup, paradižnik, sladoled, pivo, smokije.

Vmes si ogledujemo center mesta nikjer nikogar, kar naenkrat priletijo vsi otočani in to  naenkrat v center mesta. Joj, smo se kar malce ustrašili. Vmes se malce pogovorimo s prijazno gospo, ki živi večino leta v Lyon-u, tri mesece preživi na otoku. Mož je pokojni in sedaj sama skrbi za veliko hišo.

Hiše na otoku so čudovite. Stara kamnita arhitektura, kako lepo skladna, majhno in uporabno. Včasih so bila družine številčnejše in hiše manjše, danes je vse ravno obratno.  Koliko zapuščenih, podrtih na pol podrtih hiš. Nekaj pa je tudi lepo in lično urejenih.

Nabirati so se začeli oblaki in spustimo se proti barki vmes te vsi domačini pozdravljajo kot da smo najboljši prijatelji. Ravno dobro smo se okopali po dolgem sprehodu in že se nabirajo temni oblaki. DHMZ je predhodno objavil, »postoji mogučnost za neverin«, jao mi pa tako blizu obale, nič pospravim barko, spustim še 5m verige tako da smo jo imel v vodi več kot 25 m. Pripravim motor, da slučajno ne bo v kakšni paniki crknil in prižgem si pipo ter čakam.

Posadka v notranjosti barke igra karte in se heca, kako zavidam to neobremenjenost, ki jo kot odgovorni na barki žal nimaš. Malce dežja nič hujšega, vmes še dva navtika iščeta zavetje, globina je problem. Bliska in treska vse naokrog, do nas le nekaj deževnih kapelj.

Na barki imamo wifi in spremljam radarsko sliko padavin na dhmz, vse gre mimo nas, odlično odprem prednjo okno. Posadka spi kot zaklana, jaz pa poslušam ali sidro drži, kako se vrtimo, vmes zadenemo z verigo v betonski blok, ropota kot da je sodni dan. Preveč sem utrujen, spijem še šilce žganja in padem v globok spanec. Zjutraj ob pol petih spet veselica, nova nevihta, piha jugo direkt v zaliv ja kaj bomo še doživeli…