Jadralni klub NEPTUN

Dan se vedno prične z nenadnim skokom v morje. Osvežitev je fenomenalna, ampak zebe pa toliko da skoraj punčka postanem. Torej plavanje, in planiranje ob enem v vodi. Napoved je super, NW po 11 uri in to naj bi bilo dovolj močan, da bomo jadrali kot se šika. Lahko pa da bo vremenska napoved zatajila, kot velikokrat do sedaj in bomo ostali v zalivu. No, ravno spijem kavico in že prideta dva Avstrijca težit v zalivček, kjer sva vezana že dva. Ja hudiča, kaj vam ta zaliv toliko pomeni. Iz sosednje barke tudi skiper, da gredo čez pol ure.

V pol ure se odpravi skiper z Danci in mi čez palubo v pozdrav reče »lipo ti je, uživaj«. Ob teh besedah sem se res zamislil, celotno družinico imam na barki, z otroci se igram, z vice admiralom se vaših gledava lepo drugič bolj grdo, ampak se vsaj gledava. Rad jo imam !

Torej Danci so se speljali, meni se pa tudi nekaj dvigne in gremo, dosti je zajebancije, gremo jadrati. Peljem v smeri Dugi otok, Veli rat in čakam na Eol-a da mi nakloni kakšno sapico. Vmes spet dvigam vse gate, tudi genaker in upam na veter. Med dviganjem me useka v križu v najbolj kritični situaciji. Mater se mi je zabliskalo pred očmi, točno sem čutil kje poteka ta živec, ampak nekaj naj te gleda, mi se ne damo. Vmes se cela posadka orenk skrega, no skipper in vice admiral si izmenjata nekaj krepkih. Skipper se ne da, gremo jadrat, zato smo danes tukaj, gremo! In res, dvigne se NW, naprej z genakerjem v smeri proti jugu, hitrost umirjena tja do 4kts. Naredili smo dovolj poti na odpro morje, valovi so začeli postajati vedno večji. Z mladim mornarjem narediva manever, pospravljanja genakerja in dviganje genove. Vmes jasno še obrat za 180° proti Istu. Z družbo, ki se je vezala v  Sakarunu smo bili domenjeni, da se nekje pofočkamo, ampak veter in jadranje v orco terja svoj davek.

Vzdušje na barki sem pričel umirjati in blažiti, ko je bilo mojim jadralskim zahtevam vsaj malce potešeno. Priznam, kriv sem, ampak občutek, ko vse leti, ko barka kar poskakuje med valovi je neprecenljiv. Poleg tega morate, dragi bralci tega dnevnika vedeti, da je gospod Batoo letos star 53 let. Za svoja leta nas vozi varno in adrenalinsko kot se spodobi za 53 letnika. Varnost je meni vedno na prvem mestu in na Batoo-ju se posadka vedno počuti varno. Centralni kokpit naredi svoje, vse naokrog šumi, se peni, šprica mi pa uživamo v zavetju kokpita. Za celince je občutek primerljiv s tistim, ko prideš pozimi ves premražen domov. Ob toplem kaminu se greješ po možnost s kakšnim toplim čajem in ovit v toplo deko. Dosti romantike, gremo mi na naše interne fore. Mojemu vice admiralu dvakrat ukradem lupčka in že sva malce bolj prijatelja. »Lej muci, koliko je fajn, a ni super« je bil moj monolog, odgovor je bil bolj v stilu, slika je tona nema…

Mi letimo v orco, pošiljam vse podatke o trenutnih dosežkih vsem zainteresiranim članom naše jadralske združbe in ne morejo verjeti, kako dobro jadramo, kaj si naredil. Ja kaj pa vem, dva štrika sem zategnil , neko takelažo sem prestavil in sedaj letimo…važno da letimo…gasa…

Do Ista je bilo super, celo motornjaki so se ustavljali in gledali našega Batoo-ja kako reže valove in se razkazuje kot star pohotni dedec. Naredimo še dva obrata v močnem vetru,  da dobimo višino in že smo na Istu. Pospravimo jadra, posadka je res že izurjena. Mlada mornarka je zadolžena za zadnje jadro, mizzen, vse je tako kot mora biti. Morda me še malce nahruli, kako to tati da nimaš tega in tega, ja sej bom…nimam 10 rok ji odgovorim, veži in tiho bodi, pristajamo, se ponavadi glasi moj odgovor. Pridna je in zelo natančna, tako kot vice admiral. Mladi mornar je tudi zelo priden, vendar ima včasih hitro roko, tako kot skipper. Potem pa imava šolske ure, zakaj ne smeš dati pri gasu v prvo prestavo ali v rikverc, ker jasno lahko polomiš zobnike. Mulci, ki niso šraufali frčotov tega pač ne morejo vedeti. Zato pa jih mi starejši kozli poučujemo zakaj tega ne početi. Vsi mi pa vemo, da je šola, ko nekaj polomiš najboljša, ampak danes ni bilo tako.

Torej z motorjem letimo na Ist na boje. Vse je polno, kwa hudiča ali je kaj zastonj? Ne samo boje tudi sidrišče je polno. Najdemo nekaj praznega in že se vežemo. Mladega mornarja podučim, da je potrebno vezati na spodnje uho pod bojo in ne na bojo. To na bojo je samo pripomoček, da jo lažje ujameš.

Vice admiral utrujen od divjega jadranja in odločnega skiperja med vrsticami pove, da bi danes lahko jedli zunaj. Da, odvrnem in smo šli. V lokalu poleg starega mandrača smo se nažrli. Čevapi, solate, hamburgerji, pomfrit ma ni da ni, aja pivo, in še enkrat mrzlo pivo. Vmes smo pobijali ose, ki jih je letos enormno, še dobro da imamo L'Executeur, to je to! Ose in ostali mrčes pobijamo kot Trobci in še uživamo, da res je , uživamo!

Po večerji se spravimo na barko in malce se trudimo debatirati ampak, nimamo kaj, bogata kočerja je terjala svoj davek….