Jadralni klub NEPTUN

Na Šolti sva si v vročini dobro odpočila, zato sva že ob 4.00 zjutraj dvignila sidro. Sidro sem dvigoval sam in tako neroden pa res že dolgo nisem bil. Najprej se je zataknila veriga, potem sidra nikakor nisem mogel obrniti v pravo smer, za piko na i pa mi je še padlo čez bok. Na koncu sem ga le ujel in ga ročno pospravil. Tudi to se zgodi.

Plovba je bila mirna, predvsem pa prijetno hladna. Med potjo sem občudoval čudovit sončni vzhod in si z velikim veseljem ogledoval zalive ob obali. Namenoma sem plul precej blizu kopnega, da sem si lahko vsak zaliv dobro ogledal.

Sredi poti naju je obiskala še jata delfinov – vedno poseben trenutek. Kolegu, ki ga bova obiskala v zalivu Jasenovo, sem že med plovbo naročil mrzlo pivo. Prioritete morajo biti.

V zalivu, kjer bova nekaj časa doma, bom sidral prvič, zato sem temeljito preučil vse možne scenarije. Strokovno se temu reče exit strategy.

Dopoldne prispeva pred kamp Jasenovo in se lepo zasidrava. Ko uredava barko, sledi obvezni skok v morje, nato pa s čolničkom na obalo.

S prijatelji hitro steče debatni krožek. Pivce, kozarček vina, sladoled ... vsega po malem. Potem pa – nazaj na morje.

Preizkusimo še genaker in odjadramo mimo otoka Krapanj vse do Šibenika. Toliko smeha že dolgo ni bilo. Naredili smo lepo turco do Šibenika in nazaj, vmes pa seveda posneli še nekaj fotografij za publiko.

Zvečer se druženje nadaljuje pozno v noč. Oba skipperja sva bila na koncu že pošteno utrujena. Vleci, popusti, zategni, pazi na vrvi ... po celem dnevu se vse skupaj kar pozna.

Naslednji dan je bil precej bolj umirjen. Program je obsegal vegatacijo, meditativno vdihovanje in izdihovanje ter popolno uživanje v brezdelju.

Vmes opravim še razkošje desetega dne – tuširanje v sladki vodi, skupaj s šamponom. Po desetih dneh na morju je to preprosto neprecenljivo.

Popoldne moram zamenjati še natrgano vrv dvižnice mizena. Očitno se je nekje zatikala in je po dveh letih dokončno popustila. Kolega me zapelje do trgovine Wasi v Šibeniku. Prodajalec vpraša:

»Navadno vrv ali pravo za dvižnico?«

»Kakšna pa je razlika v ceni?«

»Več kot 400 %.«

»Potem pa kar navadno.«

Račun? 13 €. Včasih ni treba komplicirati.

Proti večeru se začne pripravljati na nevihto. Za nama je vse črno. Nič, mornar na barko! Vse pripraviva po protokolu. On pospravi vse, kar bi lahko letelo po palubi, jaz preverim privez, vrvi in sidro. Dvigneva čolniček, pospraviva motor ... skratka, barka je pripravljena na najhujše.

Potem pa čakava.

Najprej malo vetra. Nato mavrica. Potem čudovit sončni zahod.

Midva pa še vedno čakava: »No, kdaj bo pa zdaj usekalo?«

Kopalci na obali so se že zdavnaj pospravili, midva pa še vedno straživa.

Na koncu ... nič.

Greva spat. V daljavi sicer nekajkrat zagrmi in se zabliska, ampak nevihta naju tokrat pusti pri miru.

Jutri je nov dan in nova morska dogodivščina.