Jadralni klub NEPTUN

Zjutraj sem se prebudil spočit in naspan, a me je viceadmiralka prehitela – kavica je bila že skuhana. Kako noro! Na barki je to skoraj razlog za vpis v ladijski dnevnik.

Nič, zaženem Perkinsa, odvežemo našo barčico in izplujemo. Pihala je rahla burja, zato dvignem mizzen in usmerim kurz proti severu. Prečkamo kanal med Ugljanom in Rivnjem, nato pa nadaljujemo po Rivanjskem kanalu proti Silbi.

Prvotni načrt je bil, da se zasidramo na južni strani Silbe ter uživamo v prekrasni turkizno modri vodi. A kot pravi star jadralni rek: plan je samo seznam lepih želja, dokler ne pogledaš vetra. Burja se je nekoliko okrepila in ni bilo treba veliko, da smo spremenili smer ter obrnili proti Pagu, v zaliv Mandre, kjer trenutno dopustuje Vid z družino.

Jadranje do Paga je bilo naravnost odlično. Z vsemi jadri smo lepo drseli s hitrostjo okoli pet vozlov. Vse je bilo tako, kot mora biti: mrzlo pivo, veter ravno pravšnji, mir in dobra volja. Kaj si na dopustu sploh lahko želiš več? Morda le to, da bi hladilnik sam naročal novo zalogo piva.

Ko je veter začel še nekoliko slabil  z močjo, sva z malim mornarjem pripravila genaker. Žal ga po zadnjem jadranju nisem lepo pospravil. Gostujoči skipper je takrat nekoliko prehitro izvedel obrat, genaker se ni pravočasno navil in nastala je prava mala panika. Takrat sva se naučila staro jadralno modrost: kar lahko zapleteš na morju, se bo zagotovo zapletlo ravno takrat, ko vsi gledajo.

Tokrat sva uredila vse, kot se spodobi. Dela je bilo kar precej – toliko, da sem vmes "stisnil" kakšni dve mrzli pivi. Saj veste, hidracija je na morju pomembna. Nekateri prisegajo na izotonik, jadralci pa imamo svoje metode.

Ko je bil genaker končno pripravljen, je veter seveda sklenil, da ima dovolj službe za ta dan, in popolnoma popustil. Klasika. Nič, zaženemo motor in odbrnimo proti severni strani otoka Maun.

Tam nas je pričakala prava razglednica: dva majhna otočka, kristalno čista turkizna voda in popoln mir. Takšni kraji obstajajo zato, da pozabiš pogledati na uro in telefon.

Naši prijatelji so bili že zbrani na ribiškem čolnu. Privezali so se na Batooja in v hipu se je začela prava morska žurka. Barke so bile privezane druga na drugo kot race v koloni, iz vsake pa je prihajal smeh.

Med druženjem sta do nas priveslala še dva mladeniča in začela ponujati koktajle. Ja, seveda smo vzeli. In ne samo enega – padli sta kar dve rundi. V tistem trenutku je postalo popolnoma jasno, zakaj pravijo, da je sidrišče najlepši bar na Jadranu. Edina nevarnost je, da zjutraj ugotoviš, da je bil račun presenetljivo ugoden, glava pa vseeno ve, da si bil na dopustu.

Če povzamem dan: nekaj jadranja, nekaj motoriranja, malo dela z jadri, ravno prav vetra, odlična družba, turkizno morje in hladno pivo. Če je to recept za popoln dopust, ga ni treba prav nič spreminjati.

Popoldne smo dvignili sidro in se odpravili proti zalivu Mandre. Tam smo se privezali na potniško barčico Sardina. Prvič je pristajal mladi mornar, skoraj je bilo vse tako kot mora biti, samo malce prehitro sva obrnila Batoo-ja ob bok, kakšne pol dolžine plovila dlje bi morala iti pa bi bilo vse ok. konec dober, vse dobro. Bravo mladi mornar!

Sledil je večer, kakršnega si na dopustu lahko samo želiš. V družbi prijateljev so na žaru zacvrčali odlični zrezki, ob njih pa seveda ni manjkalo ne dobre kapljice ne še boljših zgodb. 

Po večerji me je precej hitro zmanjkalo. Očitno je kombinacija sonca, vetra, slane vode in nekaj preveč "tekoče hidracije" naredila svoje, zato sem se precej pred ostalimi odpravil v svet mižale.

No, spanec na barki je vedno relativen pojem. Najprej so me prebudili novi obiskovalci, ki so s svojo barko pristali tik ob našem boku. Ravno ko sem ponovno zaspal, je svojo nočno izmeno prevzel še kapitan na Sardini. Njegovo smrčanje je bilo tako mogočno, da bi ga brez težav lahko uporabili namesto ladijske sirene za meglo. Če bi ponoči prišla kakšna burja, bi se najbrž prestrašila in obrnila nazaj.

Kljub vsemu sem zaspal z nasmehom. Bil je eden tistih dni, ko se vse izide drugače, kot načrtuješ, na koncu pa ugotoviš, da je bilo prav zato še toliko lepše.