Jadralni klub NEPTUN

Drugi dan naše plovbe iz Ilovika se je začel precej drugače, kot sva načrtovala. Sprva sva nameravala nadaljevati bolj proti jugu, a imajo jadralski načrti pogosto svojo voljo. Na poti sva namreč srečala prijatelje, ki so nujno potrebovali kantico za gorivo seveda tudi gorivo. Tako je bil Molat nenadoma nova destinacija – čeprav tega zjutraj še nihče ni vedel.

Že pred odhodom na morje smo imeli manjšo logistično operacijo z gorivom. Oskar je moral dvakrat do hiške ( naša brunarica v gozdu) po kantico. Prva je bila polna nafte, druga pa končno prava – za bencin. Očitno je vonj po gorivu nekaj, kar izkušeni mornarji prepoznajo na daleč, medtem ko nekateri med nami temu talentu še niso dorasli.

Po jutranji kavi in Oskarjevih palačinkah v Iloviku smo odvezali vrvi in krenili na pot. Prve dve do tri ure sva premagovala morje na motor. Sonce je neusmiljeno pripekalo, zato je nastala improvizirana jadralska inovacija dneva – zasilna senca. Ni bila ravno za naslovnico navtične revije, je pa svoje delo opravila odlično.

Medtem ko je morje počasi drselo mimo, je Oskar poskrbel za kosilo. Na meniju so bile testenine z ragujem – dokaz, da se tudi na barki da jesti bolje kot marsikje na kopnem. Po kosilu je sledil še obvezen pomorski počitek, saj je mladi član posadke očitno potreboval nekaj nadoknaditi po večernih dogodivščinah.

Med plovbo smo se usklajevali s prijatelji na jadrnici Nauticat 33. Sprva je bil načrt srečanje v zalivu Jazi na vzhodni strani Molata, nato pa se je izkazalo, da so privezani v zalivu Podgarbe. Še ena klasična jadralska lekcija: cilj ni pomemben, pomembno je, da ga pravočasno spremeniš.

Do Molata smo skupaj prepluli dobrih 26 navtičnih milj in na morju preživeli približno šest ur in pol. Zadnji del poti je bil najlepši – v zaliv smo prijadrali s polnimi jadri. Takšni trenutki so razlog, da jadramo: tišina, veter in občutek, da vse deluje natanko tako, kot mora.

Prijatelji so naju že čakali s posebnim naročilom – fotošuting ob prihodu. Tako smo poskrbeli za nekaj lepih fotografij in dokazov, da res znamo prijadrati v zaliv tudi elegantno, ne samo takrat, ko nas opazuje le galeb.

Po privezu bok ob bok se je večer hitro prevesil v pravo morsko veselico. Pogovori, smeh in kakšna jadralska zgodba so poskrbeli, da je noč minila precej hitreje, kot bi si želeli priznati.

Naslednje jutro smo zato povsem upravičeno nekoliko podaljšali spanec. Oskar je med tem ko smo s prijatelji veseljačili, preizkušal dron in zajemal posnetke zaliva iz zraka, kasneje pa še raziskoval okolico s supom. Na mizi ni manjkalo olivnega olja, česna in vsega, kar spada k poletnemu mediteranskemu življenju. Vmes je bilo seveda dovolj časa tudi za igrice in lenobno uživanje v dnevu.

Tako je minil še en lep jadralski dan. Morje je bilo mirno, veter ravno prav radodaren, načrti pa ravno dovolj prilagodljivi, da je nastala nova zgodba.