Jadralni klub NEPTUN

Tretji dan na Molatu, dan po nočni zabavi, je bil temu primerno umirjen. Počivali smo, vmes pa smo se zaradi okrepljenega vetra tudi prestavili na drugo sidrišče.

In nato še malo počivanja.

Ter seveda počivanje in hranjenje. Zvečer smo se v prijetni senci lotili debatnega krožka in kovali načrte za naprej.

Četrti dan

Zgodaj zjutraj sva dvignila sidro in odplula proti Dugemu otoku, natančneje proti zalivu oziroma naselju Žman. Že navsezgodaj sva zagnala najinega Perkinsa in se v brezvetrju počasi premikala proti cilju. Plovba je bila enostavna, le vročina je bila precejšnja.

V Žmanu sva spustila sidro. Takoj ko je sidro prijelo, sva skočila v morje. Kmalu zatem je začel pihati veter. Tok je bil precej močan.

Na obali so ves čas nekaj gradili, ropotali in zidali. Ko sva se najedla in nekoliko spočila, sva se zaradi vetra odločila za premik na Ugljan. K tej odločitvi je prispevalo tudi dejstvo, da je bilo skiperju dolgčas.

Poleg tega Denis v Žmanu ni imel časa za naju, saj je odšel na ribolov in pripravljal večerjo za svoje goste. Zato sva se odločila, da se na Dugem otoku ne bova zadrževala in da bova odjadrala proti Ugljanu.

Jadranje proti Ugljanu je bilo odlično.

Vsaj za nekoga, pravi mladi mornar. Iz Žmana proti Ugljanu sva naredila nekaj dolgih obratov – gor, dol, gor, dol – samo zato, ker je bilo skipperju dolgčas.

Delala sva obrate, da sva lahko v šibkem maestralu plula izključno na jadra. Celo do boje sva prijadrala. Nato sva kot prava profesionalca pospravila jadra in že v prvem poskusu ujela bojo.

Sledilo je kopanje. Pred tem sem naročil hrano, nato pa je prišel Lucijan in prinesel vse svoje dobrote: tune, sardele, rakce in še marsikaj. Popili smo tudi steklenico nekega precej blagega likerja ter predebatirali marsikatero temo.

Viceadmiralovskega najljubšega, mimogrede.

Zvečer sem opazil, da je bilo v kaluži spet nekoliko več vode. Nastalo je nekaj skrbi, od kod prihaja. Preverili smo vse: pri impelerju ni puščalo, ventili so bili suhi. Sum je padel na tesnilo pogonske gredi, kar je pri starejših barkah povsem običajen pojav.

Ko motor deluje, se gred samodejno maže. Kadar pa se vrti samo propeler, brez delujočega motorja, mazanja ni. Ker imam vgrajen prisilni sistem mazanja, smo zadevo uredili. Sledilo je še nekaj razmišljanja in pogovorov o tem, kako naprej. Na koncu smo ocenili, da stanje ni kritično, da vse deluje normalno in da lahko mirno nadaljujemo plovbo.

Za naslednje jutro sva naročila še rogljičke in ugoden veter.