Jadralni klub NEPTUN

Dan odhoda je bil tukaj in z največjim veseljem sem se odvezal, prestavil pomožni motor k Andreju in odpeketali smo na Premudo. Noč zabave na Istu se je poznala v moji glavi. Poslušal sem hondico, kaj se dogaja in vse je ok, le vmes je nekaj zajamrla in že smo bili na poti. Po mojem skromnem mnenju mi hondica samo sporoča, vse bo v redu in da razume, da se dopust bliža koncu.

Dva tedna je minilo kot za šalo, a v službi se vlečejo ure in ure, le kaj je z nami narobe? Sedimo v pisarnah, da zaslužimo tisto mezdo, da velikim bankam odplačamo kredit in 1x na leto gremo na dopust. Ali ni nekaj narobe s tem sistemom?

Pred leti, predno sem spoznal Alenko, sem imel noro idejo. Kupiti sem nameraval malce večjo jadrnico, dvojambornico, kar krepko čez 16m, lepa je bila kot sam vrag. No, namen je bil, da kupim in plujem po morjih oz. bolj tam kjer bi si turisti želeli.

Ves naiven sem šel na banko, da bi povprašal za kredit, ne, ne, ne damo ga so mi odgovorili, ker je to luksuz in tega pa ne podpiramo. Namreč želel sem tudi kupiti barko ter živeti na njej, namesto stanovanja, ne , ne, ne moreš imeti stalnega prebivališča na barki, en kup birokratskih ovir, samo ker malce drugače gledaš na svet.

Ok, naša LILJA je zajela nekaj burje in lepo smo jo marširali proti Premudi. Ni bilo ne vem kaj, ampak smo pa skoraj celotno pot prejadrali, končno! Na Premudi že drugo leto zapored ni več koncesije za sidrišče Krijal. Kako lepo, bomo pa sidrali pa še zastonj povrhu. Kune v denarnici so kar lepo skopnele po več dnevnem bivanju na Dugem otoku in Istu, sedaj smo vklopili špar program.

Lepo se zasidramo in že vlečem vso senco na barki in spravim se spat, tiger je bil premočen in me je položil horizontalno. Uf, ni minilo 10 min, smo že imeli napad os, hitro vse pospravit, pomiti, itd. A ose se niso dale, kar naprej so nas obletavala, nič jaz moram iti počivat. Spal sem bolj na obroke, a ujel sem nekaj dragocenih trenutkov.

Naslednji podvig, kako bomo pojedli kosilo? Hm, nič zložim najino posteljo in sestavim mizo v kabini, zaprem vsa okna in zadelam vhod, da nam vsaj malce piha in da te sitne žuželke ne pridejo notri. Ja, takoj sta dve iznajdljivi našli svoj prostor…ha, cikcak in že sem ju poslal k Had-u (Had, grški bog podzemlja, branje antičnih pripovedk se pozna)

Popoldne se odpravimo malce raziskovat otok, poudarek je na malce, s čolničkom na obalo sva tokrat veslala, joj kakšen luksuz je pomožni motor. No, saj imamo za vsak slučaj našega Tomosa, ampak se mi ga enostavno ni dalo spravit v pogon. Oskar je veselo skakal po ostrih skalah, da in k sreči si ni razbil kolena, Ester je pa bolj previdna in sta z mamico lepo počasi prikruncali do plaže.

Gremo v lokalni market na sladoled in pivo, uf je pasalo, samo 10 kun, na dušek sem ga ruknil. Pogledamo še malce po mestu in se gremo kopat. Nikomur se ni dalo na vrh v vas, ali so že postavili tisto tablo nazaj VAMO – TAMO. Imel sem skoraj resen namen, da bi jo naredil in prinesel ter postavil, mislim, da je bila Premuda najbolj znana po tej tabli.

Voda je bila zelo hladna, burja je naredila svoje in hitro jo ucvremo na barko. Spravim se lovit ribe in celo ujamem nekaj za večerjo, vmes pa otroci nekaj tortelinov, grisini, os ni več in mi lahko normalno povečerjamo. Pred spanjem opazujemo prelep sončni zahod, tisti pravi ko vidiš da se sonce in morje zlijeta skupaj.