Jadralni klub NEPTUN

Celotno pot sem prejadral v rahli burji. Končno sem se lahko naužil Eolovih dobrot. Na vodi takoj vidiš, kdo je jadralec in kdo je samo turist. Večina turistov je brez jader, čeprav piha. Verjetno razlog čepi v tem, da so stroški najema jadrnic veliko nižji kot pa če bi najeli motornjaka.

Pridemo mi v zaliv Maračol na Unije. Veliko bark je že odšlo in s privezom ne bo težav. Res, viceadmiral ujame bojo, takoj zaveževa prve vrvi in nato potegnem še zadnje dve vrvi. Vezali smo se okrog poldneva in v tem času se je že dvignil dnevni veter maestral. Seveda, veter piha direktno v bok jadrnice in priveterni mooring potegniti je povem na koncu kar delo. Malce zakolneš pa ti že nekdo od posadke pomaga.

Mi vsi takoj v vodo in preštevanje lepih šnjurčkov, ki plavajo v vodi. Privezi se hitro zapolnjujejo, še pridejo naši zahodni sosedje, vse mogoče delajo da se vežejo, eni vzvratno, drugi postrani ma ni dani, pravi reality show.
Normalno eden zadnjih prostih vezov je pri naši barčici in že vidim 50 čeveljsko charter jadrnico na krovi zagorel skipper, ma ta bo pa že znal sem si mislil. Aha, poslal je človeka na bojo, vržejo štrik da se ujamejo na bojo, nato se barka, ma kakšna barka, KRAVA nasloni na našo, že skačemo in tišimo narazen, to naša posadka dela. Oskar ki ima kazenski kot pa sedi na čolničku in samo nemo opazuje kakšna panika je to sedaj! Saj mene ni poleg 
Ko le vidim, da skipper na sosednji barki nima pojma, ga prosim za vstop na barko oz. če potrebuje pomoč, seveda jo sprejem. Jaz pa kot tisti ki me poznate, v smrdljivih plastičnih kopalkah, skačem po barki ter vmes kakšno sočno na ang dodam. Jasno takoj tipu v vodi razložim, da naj potegne navezno vrv, ki ti nato potegne zadnje vrvi. Rabim čakljo, ja kako naj nemcu ali kaj jaz vem kaj so bili razložim kaj je to čaklja, no jo že skipper barke prinese vmes pa »don't panic«, »don't panic« ja pa saj ne paničarim, pomagam ti in to je treba narediti takoj in sedaj ne debatirati in razlagati in ne vem kaj, TAKOJ!

V glavnem to uredimo in grem nazaj na našo LILJO mi lepo pojemo kosilo, popijemo vino no tip le pride in se mi zahvaljuje vsakih 5 min. Da, da ok, no problem, »don't panic«

Popoldan ko vročina vsaj malce popusti gremo mi po svoje. Najprej poiščemo Nino, ki ima dokumente. Jaka je komaj pričel z dopustom in tri dni je lepo vreme in so šli tudi oni po svoje. Nič, bova spila rundo drugič. Z Nino malce pokramljamo prevzamem dokumente, uf končno, kakšna Odisejada za ene »klinčeve« dokumente. V znak dobrega dela ji pokloniva steklenico dobre briške rebule in že sem v lovu za starim znancem Mihom.
Tipa kličem, pišem s steklenico v roki hodim po otoku kot kakšen klošar in ugotavljam kje bi Miha lahko imel hišo. Naposled se le ojunačim in vprašam na pogled sodeč,  nekega domačina. Pa ja tamo gore levo kamenita kuča na samo. Ok, grem jaz po teh koordinatah do Mihove hiše in glej ga zlomka, že popreje sem bil zelo blizu. Na žalost Miha ni doma. Okoli hiše malce pregledam in ugotovim, daje tukaj zagotovo on doma. Kajti na polici knjiga »Zeleni obraz« iz knjižnice Šiška, da in Miha je iz Šiške. Drugi dokaz, Mihu je usekala stela v hišo in vem da je napisal, da so mu poleg ostalega šli tudi korci. Da lestev naslonjena na streho in korci na strehi so razbiti. Bilo je tako vroče jaz pa žejen in pred menoj liter dobre črne kapljice. Nič, grem še malce pošnjofati morda pe le kod kje spi? Za hišo je velika uta in na vso srečo odkrijem hladilnik poln piva in penečega vina. Seveda ni minilo 3,5 sekunde in že je steklo mrzlo pivo po grlu. Mihu napišem sporočilo, da sem tukaj in da sem mu sunil eno pivo.

Vrnem se nazaj k družinici, ki so se kopali na plaži pred mestom. Kličem mojega viceadmirala, jasno kot zakleto nje ne dobim. No na srečo me je ugledala na obali in me takoj pokliče nazaj. Ja ni panike jaz sem tukaj v gostilni in pijem pivo. Poleg mene prisede gospa malce starejša od mene in beseda da besedo že veselo govoriva. Barbara je iz Dunaja vsa leta hodijo na Susak to leto pa je bilo zelo drago in so prišli na Unije. Malce debatirava kateri otoki so tudi zanimivi, kajti tukaj je preveč gneče. Razložim ji da smo objadrali kar nekaj otokov in veliko jih je. Vsak otok ima svoj čar, odvisno kaj želiš. Na koncu prisede še njen mož, gospod zdravnik pazi to srčni zdravnik , hehe Še malce pokramljamo, vmes jim ponudim inčune s čebulo, ki sem jih preje naročil. Sem jim takoj serviral seveda na lep način, no vidite to pa je naša gostoljubnost ne pa zategnjena, šparovna švabščina. V znako dobre volje mi je gospa dala svoj naslov naj se nekoč ko bomo na Dunaju oglasimo, morda nikdar ne veš :)

Vmes me pokliče Miha in se dobimo takoj k njim domov spoznamo ženo Meto in sina Vita. Ob dobri kapljici penečega vina, razgrajamo do 01:30 zjutraj. Miha nam pokaže bližnjico do ceste ki vodi v Maračol. Že smo mi na čolničku, vse je tiho tudi »don't panic« mirno spi. Vremenska napoved je slaba jutri gremo čez Kvarner proti domu.