Narentinci so bili južnoslovansko pleme, ki je v 9. in 10. stoletju nadzorovalo del Jadransko morje in postalo znamenito zaradi piratstva. Naseljevali so se ob reki Neretvi v današnji Dalmaciji in izkoristili razgibano obalo in otoke za svoje napade na trgovske ladje, zlasti beneške. Ker so bili dolgo pogani, so jih grški viri imenovali Paganoi (“pogani”), beneški pa Narentani, po imenu reke Narenta.
Narentinci so predstavljali veliko nevarnost trgovskim pomorskim poteh – napadali so trgovce in celo verske poslanike ter včasih dosegli tudi vodna območja blizu Benečije. Večkrat so sklenili premirja z Benečani, a so se po kratkem času pogosto vrnili k piratstvu. Njihov upor in plenarne aktivnosti so povzročili trdo reakcijo Beneške republike, ki je na koncu izvedla vojaške kampanje z namenom pretrgati njihovo moč. Do 11. stoletja so Narentinci izgubljali vpliv in izginili iz zgodovinskih virov, ko je Benečija utrdila nadzor nad Jadranom.
Ljudislav je eden redkih po imenu znanih voditeljev Narentincev, slovanske pomorske skupnosti z območja Neretve, ki je slovela po piratstvu in napadih na trgovske ladje. Leta 840 so Benečani poskusili vojaško obračunati z Narentinci, a je Ljudislav premagal beneško odpravo in povzročil velike izgube. Viri ga omenjajo v kontekstu stalnih spopadov z Benečani in razmer, kjer so se premirja hitro spreminjala nazaj v piratske napade.
V 12. in 13. stoletju so se uveljavili omiški gusarji, povezani z rodbino Kačić. Iz oporišča pri Omišu in ustju Cetine so pobirali dajatve za “varno plovbo” ali plenili ladje, ki niso plačale. Za ene so bili pirati, za druge politični igralci, ki so obvladovali del trgovine po Jadranu. Njihovo moč je sčasoma zlomila Beneška republika.
Malduk Kačić velja za najbolj “ikonično” ime omiških gusarjev—plemiške rodbine Kačić, ki je iz Omiša in ustja Cetine nadzorovala pomembne pomorske poti. Omiški gusarji so ladjam vsiljevali dogovore o nenapadanju in pobirali dajatve za “varno plovbo”, včasih pa so napadali tudi velike igralce tistega časa (tudi beneške interese). Malduk se v popularnih in turistično-zgodovinskih virih pogosto pojavlja kot simbol obdobja, ko je bil Omiš “gnezdo piratov”, ki je kljubovalo močnejšim silam.
V 16. in začetku 17. stoletja so v severnem Jadranu delovali senjski gusarji, znani tudi kot Uskoki. Imeli so podporo Habsburžanov in so napadali predvsem beneške ladje. Njihovi napadi so segali vse do Istre in Tržaškega zaliva. Čeprav so bili uradno “gusarji” (s pooblastilom), so jih Benečani imeli za navadne pirate, kar je povzročilo dolgotrajne politične spore.
Ivan Vlatković, v ljudskem izročilu znan kot Ivo Senjanin, je najbolj znano ime med senjskimi Uskoki. Deloval je v okviru habsburške Krajine in je postal slovit po napadih na osmanske in beneške interese ter po “mejni” vojni, kjer se je meja med gusarstvom in piratstvom pogosto zameglila. Zanj je značilno, da je zgodovinskih virov razmeroma malo, zato se je njegova podoba močno oblikovala tudi skozi legende in epsko ljudsko izročilo. Umrl je leta 1612 (usmrčen v Karlovcu).
Tudi Benečani so uporabljali lastne gusarje – korsarje – za zaščito trgovine in napade na sovražnike. Meja med gusarjem in piratom je bila pogosto zelo tanka in je bila odvisna od politične perspektive, ne dejanj.
Razlika med pojmoma pirat in gusar je bila predvsem pravna, Pirat je deloval brez dovoljenja in je bil sovražnik vseh. Gusar (korsar) je imel dovoljenje oblasti in je napadal ladje sovražnih držav. V praksi je bila meja pogosto zabrisana – isti mož je bil lahko za ene junak, za druge zločinec.
Viri: https://www.ancient-origins.net/history-famous-people/narentines-0021449, https://croatia.hr/en-gb/culture-and-arts/a-bit-of-trivia/omis-a-pirates-nest-feared-even-by-the-powerful-venetian-republic, https://slovenskenovice.delo.si/novice/slovenija/po-slovenski-obali-so-plenili-senjski-gusarji