Tunolov na slovenski način ni bil krut s prelivanjem krvi kot drugod, ker so ujeto ribo prijeli za rep in jo položili na obalo.
Med vsemi različnimi načini in zvrstmi ribolova v Tržaškem zalivu je bil najbolj donosen lov na Tune. Bil je to sezonski lov od avgusta do oktobra, ko so Tune vrste “Thynnus Alleteratus” prihajale iz Sredozemlja na skrajni sever Jadranskega morja. Ob slovenski etnični obali med Trstom in Timavo so se obrnile in se vračale na jug. Ribo so slovenski ribiči lovili na poseben način, ki je bil v veljavi edino tod in ga zato upravičeno imenujemo slovenski način tunolova, za razliko od drugih načinov po svetu. Posebnost so bili: posebno uporabljene mreže, izvidniška mesta in orografski položaj kraškega roba. Za razliko od navadne tune je naša bila bolj nežna in okusna, in torej visoko cenjena. Sam lov in pobiranje tun so izvajali edino slovenski ribiči iz Barkovelj, Kontovela, Križa, Nabrežine in Devina.
Slovenci smo imeli ekskluzivno pravico do tunolova, kar priča pravilnik glede reda morskega ribolova na jadranskih obalah, izdan 7. avgusta 1835.
Na osnovi omenjenega prvega člena Pravilnika so Slovenci, prebivajoči v vseh vaseh obalnega pasu od izliva glinščice v Žavljah, v ožji okolici Trsta in naprej na zahod do Štivana pri izlivu Timave, postali popolni lastniki severnega dela jadranskega morja širokega eno morsko miljo. Omenjena pravno priznana pravica Slovencev je ostala v vejavi do leta 1954, ko je italijanska oblast zamenjala anglo-ameriško upravo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja in jo enostransko ukinila brez posvetovanja z interesi ali da bi koga pri tem vsaj obvestila.